Znanstveniki na seznamu za odstrel

Med serijo zračnih napadov, ki jih je junija letos v Iranu izvedlo zračno krilo izraelskih oboroženih sil, so bili poleg vojaških poveljnikov in obveščevalcev tarče tudi nekateri iranski znanstveniki. Po trditvah predstavnikov izraelske vojske (IDF), ki so jih nato potrdili tudi v Teheranu, so v zračnih napadih 13. junija z napadi iz zraka likvidirali devet iranskih znanstvenikov - fizikov, kemikov, jedrskih inženirjev in drugih vrhunskih ekspertov, ki so jih izraelske oborožene sile označile za možgane iranskega jedrskega programa. Njihovo usmrtitev je IDF označila za resen udarec iranskim prizadevanjem za razvoj orožja za množično uničenje. To niso bile prve izvensodne usmrtitve iranskih znanstvenikov, saj so v seriji nikoli pojasnjenih smrtonosnih napadov pred slabimi petnajstimi leti umrli vsaj trije - prav tako “ključni” - eksperti povezani z iranskim jedrskim programom. Toda tokrat, za razliko od takratnih ugibanj, ali likvidacije nosijo podpis izraelske obveščevalne službe Mossad, ni dvoma o tem, kdo je izvedel smrtnonosne napade.

Izrael se pri svojih akcijah pogosto sklicuje na t. i. Beginovo doktrino, ki dovoljuje preventivne napade na sovražnikove jedrske zmogljivosti, če te ogrožajo obstoj judovske države. Omenjena doktrina, poimenovana po nekdanjem izraelskem premierju Menahemu Beginu, ki je leta 1981 ukazal z zračnimi napadi uničiti infrastrukturo iraškega jedrskega programa, določa znanstvenike, ki sodelujejo pri razvoju orožja za množično uničenje, same po sebi za del vojaške infrastrukture - in kot taki naj bi bili legitimna tarča. Toda ta pristop, tudi ob ignoriranju mednarodnega prava, ki tovrstne likvidacije prepoveduje, hitro zdrsne v nevarno območje: od kod zanesljivo vedenje, da znanstvenik, ki dela na naprednem centrifugiranju urana, razvija orožje, in ne goriva za potrebe civilne rabe jedrske energije? Je dejstvo, da nekdo poučuje fiziko na univerzi v Teheranu, dovolj, da je označen za grožnjo Izraelu in usmrčen?

Je dejstvo, da nekdo poučuje fiziko na univerzi v Teheranu, dovolj, da je označen za grožnjo Izraelu in usmrčen?

Mednarodno humanitarno pravo v primeru oboroženih spopadov, izhajajoče iz Ženevskih konvencij in dopolnilih protokolov, določa strogo in jasno ločitev med borci in civilisti ter izrecno prepoveduje ciljane napade na civiliste, kar znanstveniki - tudi, če delujejo v okviru dolgoročnega jedrskega programa - nedvomno so. Seveda je po vprašanju zakonitosti ciljanih usmrtitev znanstvenikov moč prebrati tudi mnenja tistih - predvsem ameriških - teoretikov, ki kažejo nekaj več razumevanja do opredeljevanja jedrskih znanstvenikov za legitimne tarče, saj je, kot je to ubesedil profesor Michael N. Schmitt pravo vojaških spopadov pogosto neudobno okolje za tiste, ki iščejo jasnost ali gotovost.

A pri tem vendarle ne gre za pravno vprašanje, temveč za čisto pragmatično presojo meje dopustnega ravnanja v danih okoliščinah.

Težko je zanesljivo presoditi, ali je izraelska samozavest (celo odkrito bahaštvo) ob likvidacijah iranskih jedrskih znanstvenikov utemeljena na dejanski nujnosti, ker naj bi bil Iran tik pred izdelavo atomske bombe, ali pa gre prej za izraz (geo)politične priložnosti. Dokler je na oblasti v ZDA Donald Trump, ki vodi ostro in enodimenzionalno politiko do Irana, si Izrael lahko privošči poteze, ki bi bile v drugačnih mednarodnih okoliščinah težje izvedljive ali vsaj težje opravičljive. Tako vprašanje, ali gre pri likvidacijah znanstvenikov za preventivno ukrepanje pred skorajšnjo jedrsko grožnjo ali za hladnokrvno strateško izrabo ugodnega geopolitičnega okvira, ostaja brez jasnega odgovora.

Dokler medijska pozornost ne traja dlje kot nekaj dni, dokler mednarodna skupnost molči in zavezništva z Izraelom ostajajo trdna, je videti, da ni politične volje po resni razpravljal o dopustnosti takšnih dejanj. V tej tišini postane sprejemljivo skoraj vse, kar se zdi učinkovito, pa četudi je to v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in temeljnimi načeli varovanja civilistov.