Znanci na domačem pragu

Ko smo se leta 2006 s sodelavcema Patricijo Mozetič in Borutom Mavričem udeležili strokovne delavnice v francoskem mestu Sète v zvezi z evropsko vodno direktivo, za katero sem bil zadolžen na Morski biološki postaji, sem po telefonu poklical Christiana Capapéja, ali bi se bilo možno srečati z njim. Montpellier pač ni bil tako daleč, zato se mi je to zdela izjemna priložnost spoznati slovitega ihtiologa v živo. V telefonskem pogovoru je z veseljem pristal na snidenje in nas povabil na večerjo ter mi dal navodila, kje naj bi se v Montpellieru dobili. Ni se ga dobro slišalo, a iz hreščanja v polomljeni angleščini sem razbral, da naj bi se srečali v središču mesta in omenil nekaj takega kot trees (drevesa) in grass (trava). Jaz sem to razumel kot da je v središču mesta očitno nek park, kjer je veliko dreves in travnikov. Ko smo ob dogovorjeni uri prišli na mesto srečanja v Montpellieru, ni bilo ne duha ne sluha o drevesih in travi, samo beton in kamen ter ogromno ljudi na sicer prelepem mestnem trgu. Tako smo zaskrbljeni postali pri nekem spomeniku oziroma vodnjaku in razmišljali o naslednjih potezah. Ni minilo veliko časa, ko se je kar naenkrat pred nami prikazal Christian in nam rekel, da ga veseli, da smo očitno brez težav našli izhodišče in pokazal na spomenik za nami. In res, ko smo se obrnili in boljše pogledali spomenik, smo videli, da gre za vodnjak treh gracij (Les Trois Grâces). Moje napačno razumevanje točke srečanja poleg hreščanja opravičujem s tem, da očitno že takrat nisem dobro slišal ...