Živelo Mesto knjig, živela Vilenica!

To sta 9. Mesto knjige v Novi Gorici in 39. mednarodni literarni festival Vilenica, ki je domoval tudi v Kopru, Sežani, Štanjelu, Trstu in se na koncu sklenil v sloviti vileniški jami. Mesto knjige, ki bo prihodnje leto zaživelo v deseto, se je včasih v svojih številnih oblikah v Novi Gorici pojavilo tudi trikrat na leto, ko so okoliščine (beri: denar) manj naklonjene, pa dvakrat, a je brez dvoma postalo nepogrešljiv sestavni cel življenjskega letnega ciklusa bodoče evropske prestolnice kulture. In kot nam je povedal Miha Kosovel, si vselej prizadeva, da vsi dogodki, vsetedenski sejem knjig, razstava ilustracij Pravljična Primorska in srečanja z domačimi avtoricami in avtorji - hej, Goriška jih ima res precej, od Mirta Komela do Anje in Maruše Mugerli in drugih - ter gostujočimi literati plodna gruda za premisleke, a zlasti za premišljevanje o nas samih, svojega odnosa do okolja, prihodnosti, umetnosti, soljudi ... In da ne bi pri tem ostali v lastnih mehurčkih, se je ekspedicija z Mesta knjige v soboto podala na Literarni vlak v goste drugega festivala, na 39. mednarodni literarni festival Vilenica. Na vlaku jim je družbo delal Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v osrčju vileniškega festivala, ki je večer prej do solz ganil novogoriško občinstvo. To zmore tako njegova literatura, ki s pesniškim jezikom spregovori tudi o holokavstu in pogromu nad Judi v Prekmurju, kakor knjižno bogastvo Miljenka Jergovića, letošnjega vileniškega lavreata, bosansko-hrvaškega in hrvaško-bosanskega avtorja, ki o vojni spregovori na mnogih ravneh, med drugim pa pravi, da se književnost večinoma posveča raziskovanju človekove vesti. S slednjo gotovo nima težav umetna inteligenca, ki bo rdeča nit festivala še nekaj let. Brez slabe vesti lahko zapišemo: živeli književnost, Mesto knjig in Vilenica! September je z vami manj bridek.