“Prej bom prišel na Luno, kot da bo ženska diplomirala iz gradbeništva”

Do pred nekaj leti, ko so v sklopu mednarodnega projekta Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje na Umetnostno-zgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU začeli raziskovati to zamolčano poglavje, in še prej, ko je svetovna gospodarska kriza po letu 2008 udarila tudi v Sloveniji in precej premešala karte na področju arhitekture.

Koper glede spregledanih stanovskih kolegic in njihovega doprinosa očitno ni bil nobena izjema. “To se nam je zgodilo tudi na tej razstavi,” prizna Vesna Pajić, ki je poleg dr. Neže Čebron Lipovec, mag. Nade Čibej, dr. Melihe Fajić in dr. Roberte Vincoletto soustvarila razstavo Koper med zvonikom in žerjavi, arhitekturne sledi družbenih sprememb. “Na ekranih se predvajajo življenjepisi posameznih arhitektov. Imena arhitektk, inženirk, gradbenic smo v gradivih sicer našle, nismo pa, zanimivo, našle njihovih življenjepisov. Kar je zelo presenetljivo. O Edu Mihevcu je bilo namreč napisanih že nešteto člankov. O arhitektkah, ki so tudi sodelovale pri njegovih projektih, pa nismo našle več podatkov. Tako smo sprejele zelo težko odločitev, da jih ne predstavimo v sklopu same razstave, ker jih z znanstvenega vidika ne bi mogle predstaviti na poljuden način. Zato je današnji dogodek odlična priložnost, da začnemo zapolnjevati to praznino in osvetljevati ta ženska imena,” je uvodoma pojasnila Pajić.

Za OŠ Jožeta Mihevca v Idriji je Barbara Rot z možem prejela nagrado Prešernovega sklada.

Foto: Saša Dragoš

Na okrogli mizi so o spregledanih slovenskih arhitektkah, gradbenicah, konservatorkah in številnih anekdotah več povedale dr. Barbara Vodopivec in dr. Helena Seražin iz Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Meliha Fajić, kustosinja v Pokrajinskem muzeju Koper, in mag. Denis Petelin, inženirka gradbeništva, kar nekaj ženskih imen iz našega lokalnega okolja in njihovih funkcij oziroma dosežkov pa je v sproščenem pogovoru prispevalo tudi občinstvo.

Lahko so se vpisale na arhitekturo, toda ...

“Ženske so se težko uveljavile že na začetku, pred drugo svetovno vojno, ko so v Ljubljani odprli Tehnično fakulteto, ki je imela oddelek za arhitekturo. Lahko so se vpisale na arhitekturo, toda ne za tako imenovane visoke in nizke gradnje, ampak za načrtovanje električne napeljave in notranje opreme, ker je bilo tedanje mišljenje, da se ženske že od nekdaj ukvarjajo z urejanjem doma,” je povedala Seražin, ki je uredila zelo pregledno publikacijo V ospredje, pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja iz leta 2020 ter je eden od osrednjih rezultatov omenjenega projekta Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje. Knjiga sicer temelji na gradivu, zbranem za niz štirih razstav od leta 2016 do 2019, ki so bile v Galeriji Dessa, Atriju ZRS, Atriju Ljubljanske banke, šentviški Škofijski gimnaziji v Ljubljani ter v Mariboru v Hiši arhitekture.

A-program sistemskega sestavljivega pohištva iz leta 1967, ki ga je oblikovala Ljerka Finžgar.

Foto: Arhiv Primorske Novice

Leta 1932 je iz arhitekture diplomirala že prva Slovenka - Dušana Šantel, prav tako iz gradbeništva - Sonja Lapajne Oblak, prvo redno zaposleno profesorico na fakulteti za arhitekturo pa smo dobili leta 1961 - Olgo Rusanovo, je nato postregla Seražin z nekaj uvodnimi podatki in takoj omenila škandal, ki ga je povzročila Šantel okoli leta 1935 z zmago na natečaju za kavarno Zvezda v sklopu poslopja Kazine ter kritike, s katerimi se je tedaj soočala, češ kako lahko ženska tak projekt sploh izpelje. “Ženske so si poiskale neke niše delovanja. Če so bile v projektivi, so se ukvarjale s projekti, ki jih moški kolegi niso želeli sprejeti, ker niso bili tako pomembni. To so bili vrtci, krajinska arhitektura, notranja oprema, šole so bile že na meji glede pomembnosti,” je pojasnila Seražin. Postregla je tudi s precej zgovorno izjavo enega od profesorjev na tehnični fakulteti iz časa študija Lapajne-Oblak. Ta je izjavil, da bo on “prej prišel na Luno, kot bo ženska diplomirala na tej fakulteti”.

Nad konservatorskim projektom gradu Dobrovo je bdela Nataša Štupar Šumi ...

Foto: Leo Caharija

Ilustrativen primer
Sonje Lapajne Oblak

“Gradbenice so bile že zelo prisotne v številnih projektih med obema vojnama, samo poznalo se jih ni. Na začetku smo tu pa tam imele kakšno omembo, iskale smo drobce, danes pa lahko o Sonji Lapajne Oblak napišemo že celo poglavje. Z njenim primerom lahko zelo dobro ilustriramo tudi tedanje stanje: prihajala je iz izobražene ljubljanske družine, njen oče je bil zdravnik. Bila je matematičarka, planinka, jamarka, skratka zelo samostojna ženska. Na banski upravi v Ljubljani je bila zaposlena kot statična inženirka in je računala statiko Narodne in univerzitetne knjižnice, Moderne galerije, Gimnazije Bežigrad. Stala je za projekti pomembnih arhitektov tistega časa, kot sta Jože Plečnik in Edvard Ravnikar, o kateri pa se ni vedelo ničesar. Toda brez njenega strokovnega znanja te stavbe danes ne bi stale,” je poudarila Vodopivec.

... prav tako tudi nad prenovo gradu Rihemberk.

Foto: Leo Caharija

Prva ženska z doktoratom
iz gradbeništva v Jugoslaviji

Prva gradbenica je sicer doktorirala leta 1976. To je bila Darinka Batellino, ki je bila prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji, toda v svoji državi ni mogla priti do naziva redne profesorice in je zato odšla v Italijo. Prvo redno profesorico na smeri gradbeništva smo v Sloveniji dobili šele leta 2012, je dodala Vodopivec.

Denis Petelin je, kot je izpostavila, imela bistveno boljše izkušnje na gradbiščih kot njene predhodnice, ki so utirale pot, omenjena dr. Battelino je bila sicer njena edina ženska profesorica na smeri gradbeništva.

Kje najdemo podatke za sestavljanje širše zgodbe? Meliha Fajić je za primer pričujoče razstave, ki je v Pokrajinskem muzeju Koper na ogled še do 3. maja, odgovorila, da so razpolagale z zelo malo gradiva, povezanega s strokovnjakinjami. “Invest biro vsi poznate, saj je pripravil Urbanistični načrt slovenske obale leta 1966. Med avtorji zasledimo kup moških imen, ampak tu so tudi Breda Drofenik, Milena Pucer, Nikolaja Ravbar, geodetka Ema Merše ... Skratka, en kup žensk, ki so ostale v senci moških imen,” pove Fajić. Iz občinstva pa je bilo malo zatem slišati še nekaj imen bivših “investbirojevk” - Gordana Pahulje, Jelka Balaban, Breda Karo, na okroglo mizo je bila sicer tudi povabljena Barbara Magušar, ki pa je zaradi bolezni nato odpovedala sodelovanje.

“Ti poklici so bili percepirani kot moški poklici, ženske so bile prisotne, ampak niso bile postavljene v ospredje. Tudi zgodovinopisje, do preobrata v 70. letih minulega stoletja, je gradilo na velikih imenih in ni iskalo nekih spregledanih skupin,” je v nadaljevanju pojasnila Vodopivec.

Preobrat po svetovni gospodarski krizi

Arhitektke so delovale tudi v senci moža, je dodala Seražin in povedala, da so se zadeve začele drastično spreminjati po letu 2008, ko je tudi v Sloveniji udarila svetovna gospodarska kriza. Ta je drastično spremenila strukturo članov arhitekturne zbornice, in sicer vpisanih je bilo veliko več žensk, ki pa so bile tudi bolj veliko bolj spretne pri pridobivanju novih poslov v spremenjenih razmerah na trgu. “Bile so bolj prilagodljive, sprejemale so tudi manjše projekte in so v tistem času bolj prosperirale kot moški kolegi. Skorajda 20 let kasneje pa je arhitektura v Sloveniji percepirana že kot izključno ženski poklic. Skorajda 80 odstotkov vpisanih na arhitekturo je žensk, na ljubljanski arhitekturi pa predavateljice predstavljajo že eno tretjino,” sklene Seražin.

Še o ženskih sledeh
na Primorskem

V zelo pregledni monografiji V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja sicer zasledimo še vrsto avtoric, ki so pustile pomembno sled na Primorskem in širše. Med temi velja posebej izpostaviti še enkrat Olgo Rusanovo, ki je z Edom Mihevcem sodelovala pri načrtih notranje opreme za Slovensko stalno gledališče v Trstu, izjemnega pomena pa so bile njene študije za opremo prostorov za osebe s težavami v duševnem razvoju (Cirius Vipava). Na področju konservatorstva je na Primorskem pomembno vlogo odigrala Nataša Štupar Šumi, ki je doktorirala na temo Stavbne dediščine na Krasu in izvedla več kot 150 konservatorskih projektov, še posebej v zahodni Sloveniji - prenova gradu Rihemberk, prenova dvorca Vogrsko, obnova hiš v vaseh Kobdilj in Šmartno v Brdih, prenova gradu in vasi Štanjel, obnova dvorca Dobrovo ... Tu je tudi Barbara Rot, ki je po diplomi iz arhitekture pri Edvardu Ravnikarju z njim sodelovala pri izgradnji Trga revolucije v Ljubljani, kasneje sta z možem Božidarjem F. Rotom v Idriji izvedla številne projekte, med drugim OŠ Jožeta Mihevca, za katero sta prejela nagrado Prešernovega sklada. Na področju industrijskega oblikovanja na Primorskem izstopa Ljerka Finžgar, ki se je leta 1964 zaposlila kot strokovna sodelavka v novogoriškem Meblu in bila do leta 1984 vodja razvojnega oblikovalskega oddelka. To so leta, ko je Meblo proizvedel številne uspešne produkte (danes še vedno precej iskane luči iz termoplastike), Finžgar pa se je specializirala za sestavljivo pohištvo in oblikovanje vsakoletnih sejemskih predstavitev Mebla v Beogradu. •