Zelo solidarni, a tudi zelo ksenofobni
V času pojemajočih vrednot je solidarnost Slovencev tako velika, da bi brez nje imeli v neučinkoviti državi veliko preveč prikrajšanih in z njimi resno ogroženo družbo. Indeks dobrodelnosti, ki ga po vsem svetu meri fundacija CAF - Charities Aid Fundation - Slovenijo že desetletje uvršča v zgornjo tretjino. Daleč najviše, na 20. mestu, je naša država z desetletnim indeksom pristala s prostovoljstvom. V manj slavni drugi polovici lestvice pa s pomočjo tujcem.
Slovenci nikoli niso puščali dvoma, da jih krasi solidarnost. Z desetletnim indeksom dobrodelnosti se Slovenija uvršča na 40. mesto med 126 državami sveta in na deseto mesto v EU 27. CAF ocenjuje, da se več kot tretjina Slovencev lahko pohvali z dobrodelnostjo. Najviše so s prostovoljstvom, na visokem 35. mestu z doniranjem denarja, a v drugi polovici lestvice s pomočjo neznancem.
CAF z anketiranjem po 1000 državljanov in z drugimi razpoložljivimi podatki, dobrodelnost meri v 145 državah, desetletni indeks (2010 - 2019) pa je sestavila za 126 držav. Na vrhu so ZDA, Mjanmar in Nova Zelandija, ki je edina uvrščena v zgornjo deseterico v vseh treh kategorijah. Na dnu so Kitajska, Grčija in Jemen, tik pred dnom pa Črna Gora, Hrvaška in Srbija.
Vse več je humanitarnih organizacij. Vse manj trgovin hrano pred iztekom roka odvaža na smetišča, pač pa jo daruje in vse več jih trženje povezuje s humanitarnostjo.
Solidarnost Slovencev je malodane popolna, ko gre za dobro predstavljene stiske obolelih in prepogosto revnih otrok. Imenitni so odzivi na humanitarne klice na pomoč ob elementarnih nesrečah. Raste prostovoljstvo. Slovenci brez zadreg letno darujejo 45.000 litrov krvi in zadostijo vsem potrebam obolelih ali ponesrečenih.
Vse več je humanitarnih organizacij. Vse manj trgovin hrano pred iztekom roka odvaža na smetišča, pač pa jo daruje in vse več jih trženje povezuje s humanitarnostjo. Police humanitarnih organizacij niso nikoli prazne. Niti v teh dneh, ko so po letu in več epidemije stiske zelo narasle.
Vse več slovenskih parov ima posvojence z afriške celine. Noben resno ogrožen otrok ne bo ostal brez varnega rejniškega gnezda.
Pišemo o neposredni solidarnosti, ki sega vse do tega, da na cesti s počeno gumo nikoli ne boste ostali sami in nasmeha, ko je ta potreben. A vsaka dobra plat ima tudi svojo slabšo.
Noben otrok ne bo ostal brez toplega gnezda, če bomo sploh opazili, da se pri sosedu dogajajo hude stvari. Da je ob otrokih pretepana žena, odvečen stari oče, lačna stara mama in da, bog ne daj, v skrinji nekaj let počiva kakšno truplo. Če bomo sploh zmogli skozi pragozd papirja, ki prerašča socialno polje in žal tudi “vpletanje” ljudi v pomoč ob razraščajočem nasilju, revščini .... Če se delavci v centrih, ki se papirjem navkljub še imenujejo socialni, ne bodo ozirali za evri in otroke, lahko kar tri naenkrat, trgali iz naročij mater v prid agresivnim, premožnim očetom.
Našteto in še več hudega se dogaja med nami, medtem ko politiki štrikajo debirokratizacijske solidarne socialne kapice. V prid najbolje preskrbljenim, ki naj bi Slovenijo (in svet) popeljali v solidarnostno in socialno ekonomijo. Edino ekonomijo preživetja, a od solidarnosti niso osvojili niti črke S. Svojim lionskim in konservativnim rotarijanskim dobrodelnim organizacijam navkljub. Tudi zato, ker se v Slovence zažira apatija in usiha posredna solidarnost.
Gre za solidarnost, ki zahteva aktivno zavzemanje za zakonodajo in ravnanja v prid socialni, solidarni družbi. Za učinkovito politiko, ki v Sloveniji že nekaj desetletij dela vse, da bi najbolj dragoceno - medgeneracijsko - solidarnost uničila. Za lastne žepe boječim politikom ni mar, da para socialni; solidarnostni sistem opravlja tisto, kar bi morali sami. Pravzaprav politiki ne počnejo ničesar. Le puščajo, da se problemi mladih, starejših in ustvarjalnih vmes, kot rakavo tkivo zaraščajo v brezprihodnost postarane družbe in se tu in tam zaštrikajo v solidarnost za tiste, ki je ne potrebujejo.
Se pa nestrpno, skupaj z vse več Slovenci, ozirajo v svet. Desetletni svetovni dobrodelni indeks nas je v pomoči neznancem uvrstil na 71. mesto, Slovenije niti ni postavil na realno mesto. Ker ne loči pomoči neznancem doma in pomoči ali vsaj razumevanja stisk milijard ljudi za našimi mejami. Ksenofobija in še kaj so nam zaloputnili vrata pred najvišjo - univerzalno - solidarnostjo.
Komaj privzdignemo obrv ob izobešanju zastav v prid pobijalcem palestinskih otrok. Zatiskamo si oči pred milijoni otrok, ki po svetu lačni poganjajo stroje, da zadostijo potrošništvu razvitega dela sveta ... Nenazadnje nas ne ganejo razčlovečeni na pragu hrvaške in drugih svetovnih meja. Naše so, še zdaleč ne samo zaradi pandemije, zamrežene in varovane. Manj kot tri desetletja potem, ko smo zmogli solidarno sprejeti desettisoče v vojno ujetih ljudi.
Vsem ljudem nikoli ne bo mogoče pomagati. Abeceda univerzalne solidarnosti pa se, navkljub hvalevredni notranji solidarnosti, začenja pri nedeljenem razumevanju stisk.