Zaupanje vase ali strah pred drugimi?

Volilne kampanje imajo v demokracijah skoraj vedno nekaj ritualnega. Nekaj predvidljivega, skoraj obrednega. Pojavijo se znani obrazi, velike besede, stare obljube v novi embalaži, obvezna sklicevanja na odgovornost, prihodnost in ljudstvo. Tudi iztekajoča se kampanja pri tem ni bila izjema. Pa vendar je pod to običajno dekoracijo delovala bolj tesnobno kot običajno, bolj obrambno kot samozavestno. Kot da ne spremljamo tekmovanja političnih zamisli, ampak mobilizacijo pred nevarnostjo. Precejšen del kampanje ni temeljil na preprostem vprašanju, zakaj bi bilo vredno zaupati tej ali oni politični opciji. Mnogo pogosteje je bila zgrajena na opozorilu, kaj se bo zgodilo, če zmagajo tisti drugi. To ni nepomemben detajl političnega sloga, ampak zgovoren znak časa. Ko politika izgublja zaupanje v lastno moč prepričevanja, začne staviti na strah, in ko ne zna več obljubiti dovolj prepričljive prihodnosti, postane strah priročno nadomestilo za vsebino.

V tem je tudi temeljna slabost letošnje kampanje. Ne zato, ker bi bila ostra - demokracija brez ostrine bi bila dolgočasna. Problem je drugje: ostrina se je prepogosto sprevrgla v ustvarjanje občutka politične ogroženosti, v katerem nasprotnik ni več zgolj tekmec, ampak skorajda grožnja sami normalnosti. Ko kampanja pride tako daleč, začne razkrivati nekaj širšega od razlik med strankami. Razkriva stanje duha naše politične skupnosti. In to stanje ni posebej spodbudno.

Še bolj zaskrbljujoče je, kadar se v takšno ozračje vmešajo tudi dvomi o integriteti volilnega procesa, indici o poskusu vplivanja iz tujine in občutek, da volilni boj ni več le javno soočenje programov, ampak tudi tekma v perfidnih tehnikah politične manipulacije. Takrat volitve niso več samo odločanje o sestavi parlamenta, temveč postanejo tudi preizkus zaupanja v institucije, ki morajo zagotavljati poštenost, preglednost in legitimnost demokratičnega procesa. Takšne okoliščine lahko marsikoga prestrašijo in odvrnejo od udeležbe na volitvah.

Ko javni prostor napolnijo diskreditacije, skrivaj posneti pogovori, namigovanja, podtikanja, katastrofične napovedi in vse tisto, čemur pravimo politični boj predvsem zato, da si ne bi bilo treba priznati, kako nizko se je spustila raven javne razprave, se marsikomu zazdi umik od vsega tega skoraj plemenita drža, kakor da je mogoče lastno dostojanstvo ohraniti z neudeležbo. A nalijmo si čistega vina: to je samo nekoliko bolj uglajena oblika vdaje. Kdor ne gre na volitve, se ne dvigne nad raven politične kulture v kampanji. Samo odpove se pravici, da bi vsaj za trenutek posegel v mehanizem, ki bo potem posegal vanj.

V demokraciji naloga državljanov seveda ni ta, da mislijo enako. Kjer vsi mislijo enako, volitve postanejo odveč, zadostuje vladni dekret. Prav je, da imamo različne poglede, različne interese ter različne predstave o tem, kaj država dolguje državljanu in kaj državljan njej. Nekdo bo volil levo opcijo, drugi desno, tretji sredino, četrti nov obraz, peti manjše zlo, šesti staro ime, ker se mu zdi nevarnost spremembe večja od nevarnosti navade. Eden bo glasoval z navdušenjem, drugi z dvomom, tretji brez sleherne iluzije. Vse to je legitimno. Demokracija ne zahteva zanosa. Zahteva le, da človek pride na volišče.

In slednje je letos še bolj pomembno zato, ker se je kampanja prepogosto sprevrgla v nekaj, kar je bilo manj podobno tekmovanju programov in bolj postopnemu razkrajanju skupnega prostora. Namesto vsebine smo dobili sumničenja, namesto argumentov strah, namesto razprave pa zastrupljanje. V zadnjih dneh so se pojavili še domnevni prisluhi oziroma skrivaj posneti pogovori, z njimi pa javni očitki, da bi njihovo ozadje lahko prek ene izmed političnih opcij segalo vse do tujih (para)obveščevalnih služb. O tem, kaj je res, kaj montirano, kdo naročnik in kdo izvajalec, bodo morale govoriti pristojne institucije. Toda že dejstvo, da se politični boj tako zlahka seli v območje prikritega in umazanega, je dovolj povedno. Nekateri bi volilcem očitno radi prepustili čim manj: čim manj miru, čim manj jasnosti, čim manj lastne presoje. Skratka, čim manj volilca v samem dejanju volitev. In vsemu navkljub to ni razlog za umik, prej razlog proti njemu. Čim slabša je kampanja, čim bolj cinične so metode akterjev, tem manj modro je, da človek oblasti prepusti še zadnje, kar mu ostane: svojo udeležbo. Glas na volitvah ni potrditev, da je vse v redu. Pogosto je ravno nasprotno: znamenje, da kljub vsemu še ni pripravljen odstopiti od pravice, da o njegovem življenju ne odločajo zgolj drugi.

Sistem je poln napak, stranke so preračunljive, kandidati niso vedno tisti, ki bi jih volilec hotel videti na listi, a smotra demokracije ne branimo samo takrat, ko zaupamo sistemu. Včasih ga branimo prav tedaj, ko se sodelovanja lotimo brez navdušenja in slepih pričakovanj, a z dovolj samospoštovanja, da se ne odpovemo lastni navzočnosti v procesu odločanja. V kampanji, med katero je bilo toliko energije vložene v to, da bi človeka odvrnila od njegove lastne presoje, je že oddaja glasu na volitvah lahko dejanje razuma. •