Zakaj vsi rečejo le: Zveza borcev NOB, zakaj ne: Zveza bork in borcev NOB?
Takih radovednih poizvedovanj, tudi nejevoljnih, kakršno preberemo v naslovu, bi lahko našteli kar še nekaj. Na primer: zakaj samo pravice pacienta, ne pa tudi pacientke; zakaj pomanjkanje zdravnikov, ne pa prav tako zdravnic; zakaj skrbeti le za starostnike, ne pa obenem še za starostnice; zakaj samo predstavniki sindikatov, ko pa je med njimi tudi več predstavnic? Oh, koliko je še zakaj-ev! Takih in podobnih.
Človek je najbolj radovedno bitje, kar jih je ustvarila narava, in si zato ob sleherni nejasnosti zastavi neučakano vprašanje: Zakaj? Iz takega njegovega zakaj je zraslo vse: njegov nesluteni razvoj, prastara grška in moderna znanost, najnovejša tehnika, obetajoča se umetna inteligenca itd. Na zakaj-u ves človekov svet stoji.
Tudi v jeziku je vprašalnica zakaj plodna in spodbudna. Marsikaj ali skoraj vse je v naši materinščini mogoče razložiti na podlagi radovednega zakaj. Tudi to, zaradi česa je za nas naš jezik tako pomemben. Odgovor: Zaradi tega, ker na božji ali Luciferjevi Zemlji ni naroda, velikega ne majhnega, ki ne bi premogel svojega izvirnega jezika. Še plemena morebiti ne bi kje našli, ki se ne bi sporazumevalo v svoji lastni, samo njemu razumljivi govorici. Živi pa mnogo narodov, ki si niso izborili ali ustanovili svoje samostojne, neodvisne vsaj državice, če ne države. Zaradi tega je naš jezik naša najpomembnejša svetinja, ki jo moramo braniti, spoštovati, uporabljati in skrbno negovati kakor punčico v očesu - kakor temelj, na katerem ali pade ali obstoji vsak narod z vso svojo zgodovino in kulturo. In z državo vred.
Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si
Nadvse plodna in povsod priljubljena vprašalnica zakaj nam je sposobna najti tudi pojasnilo na naslednjo uganko, ki je več kot le zamotana: Zakaj besede zaljšati, zal, Zala (žensko ime), ozaljšati itd. označujejo vse skupaj nekaj dobrega in lepega, prijetnega, prikupnega in sprejemljivega, čeprav izvirajo iz korena zlo, ki ima pomen nečesa slabega, hudobnega, odvratnega, na splošno neprikupnega, o čemer pričajo besede kot: zločin, zločest, zlosluten, v narečju samostalnik zel (hudobec), zlonameren, zloben, zlodej, zlomek, zloba itd. Takšen zli pomen se kaže tudi v besedni zvezi “ta zali hudič”, ki jo je zapisal Trubar pred več kot štirimi stoletji in pomeni “ta zlobni hudič”. Odgovor je preprost: Zato, ker je človek, ki je sicer zloben, obenem tudi mišičast, močan, prikupen, lep. Tako je pridevnik zal, zala, zalo (s pomenom zloben, zlobna, zlobno) sčasoma pridobil pomen nečesa lepega, prikupnega in dobrega.
Spoštovana bralke in bralci, prav gotovo nam bo s pomočjo vprašalnice zakaj uspelo najti pojasnilo tudi za vprašanje, ali naj se “Zveza borcev NOB” preimenuje v “Zvezo bork in borcev NOB”. Poslala nam ga je Marija Smolnikar iz ljubljanskega topilnega lonca slovenskih narečij s primesmi iz jezikov k nam prihajajočih bratov, bratrancev in drugih z bližnjega Balkana. Do amena vznevoljena in jezna je poudarila predvsem, da se “pri nas neenakopravnost ženske z moškim kaže ne le v njeni nepomembnosti v družbi, ampak tudi v njeni zapostavljenosti v jeziku: Zakaj se reče Zveza borcev NOB, ne pa Zveza bork in borcev NOB? Kaj se niso v naši enkratni vstaji proti okupatorju borile tudi ženske? Vida Tomšič, Zdenka Kidrič, Lidija Šentjurc in druge, povečini malo znane, nepoznane ali zamolčane? Navedene niso niti v imenu Zveza borcev NOB, saj so v njej omenjeni le borci, ne pa tudi borke. Naj ob imenu Zveza borcev NOB navedem še 'prehod za pešce'. Mar hodijo čez cesto samo moški, pešci, ne pa tudi ženske, peške? Ljubi naš profesor, a bi hoteli taka čudna poimenovanja malo bolj pojasniti vašim bralkam in bralcem. In povejte mi, če se motim, ker so moje misli take, kot sem zapisala. Jaz in vaši bralci vam bomo hvaležni za odgovor.”
O podobnem slovničnem vprašanju se mi je spomladi 2022 - ko smo se v Minuti pogovarjali o dvomu, ali smemo ženski, ki se piše Tavčar, reči, da je Tavčarjeva - oglasila tudi novinarka Primorskih novic Jana Krebelj: “Spoštovani profesor Hočevar, najprej hvala za vaše pojasnilo, da ni nič narobe z uporabo obrazila -ova/-eva, ko gre za uporabo ženskih priimkov v pridevniški obliki: Luinova, Krebljeva, Hočevarjeva. S kolegi si moramo priznati, da smo bili bolj papeški od papeža pri iskanju načinov, kako ženskam zagotoviti enakovrednost. Ko bi se le povsod tako trudili!
V današnjem času, ko je očitno tudi jezik obremenjen s politično korektnostjo, pa bi me zanimalo vaše mnenje o še eni sorodni stvari. Kaj menite o danes zelo modnem omenjanju predstavnikov obeh spolov, da bi tako dosegli večjo vključenost žensk? Rečemo in zapisujemo: Poslanke in poslanci so glasovali, Državljanke in državljani so sporočili, Članice in člani sindikata so se strinjali … Lahko bi naštevala v nedogled, je pa res, da mi prihajajo najprej na misel besede politikov, ki pa, opažam, postajajo norma tudi v publicističnem jeziku.
Nekoč smo se učili, da v takšnih primerih moški spol izraža nevtralno rabo in vključuje vse. Morda me je povozil čas, ampak jaz sem o tem prepričana še danes. Zdi se mi, da jezik tega nepotrebnega kopičenja po naravni poti ne bi sprejel. Zelo rada bi prebrala vaše mnenje o tem. Naj se starokopitni novinarji (in starokopitne novinarke) držimo ustaljenih navad ali naj v svojih besedilih z omenjanjem predstavnikov obeh spolov podpremo takšen razvoj jezika? Želim vam vse dobro in pošiljam lepe pozdrave, Jana.”
Odgovorov je možnih več. Če sodimo, da gre pri tem samo za jezik sam po sebi, torej za jezikovno vprašanje, je takoj vse jasno: prav razmišlja, piše in gleda na naš jezik stvarna Jana Krebelj. A če smo prepričani, da je v to zamešana politika, ki postavlja v ospredje svoje cilje, bi kazalo vsaj delno pritrditi tudi Mariji Smrekar, in sicer zato, ker želi doseči družbeno enakopravnost žensk.
Vendar se jezik le nerad za dolgo podredi politiki. Zmerom hodi svoja pota. Že Trubar je svoje vernike in druge nagovoril z besedama “lubi Slovenci”. A ni mislil samo moških, ampak tudi brumne ženske. In tudi Prešeren v Sonetnem vencu omenja “Slovencev vseh okrog rodove”, pri čimer je mislil tudi na rodove Slovenk. In tudi če danes rečemo, da so se volivci na referendumu odločili za vstop v Nato, s tem niso mišljeni samo udeleženci moškega spola, temveč tudi udeleženke, se pravi ženske; pa tudi vsi/vse iz skupnosti LGBTQ+.
Dokaz, da je imel naš jezik skozi več stoletij prav in ima (enako tudi Jana Krebelj) še dandanes prav, lahko vidimo v naslednjem zgledu: Če rečemo, da so se sestanka udeležili vsi člani sindikata, so bili med udeleženci tako moški kakor ženske Če pa rečemo, da so se sestanka udeležile članice sindikata, so bile med njimi samo ženske.
Edvard Kardelj je potemtakem upošteval zgodovino našega jezika, ko je uvedel pojme, kot sta: zbor proizvajalcev in uporabniki proizvajalnih sredstev, saj je med proizvajalce vključil tudi proizvajalke ter med uporabnike enakopravno tudi uporabnice. In tudi dandanašnje dni ni nič narobe, če na vasi skličejo zbor krajanov ali zbor volivcev. Navajanje takih imen v moškem in v ženskem spolu je odveč in hitro zdrsne v kopičenje enakega, to je: v slab slog. Ta nastane, če v zapisu ali govoru dolgočasno ponavljamo besede in pomene, ki so že zajeti v besedah tik pred njimi. Na primer: prehod za pešce in peške, prostor za gledalce in gledalke, cepljenje za učenke in učence, parkirišče za hišne stanovalke in stanovalce ter njihove gostje in goste itd.
