Zakaj nas silijo v vojno?

Nedavno je v Washingtonu zasedal Severnoatlantski svet, v prestolnico ZDA so prišli voditelji držav in vlad, vključenih v Nato. Zdaj sta v njem tudi Finska in Švedska, skupno 32 držav. Na koncu so sprejeli dolgo deklaracijo, ki je videti kot vojna napoved, seveda v imenu miru. Ukrajini, kjer je bila zaradi vojne suspendirana demokracija, so obljubili 40 milijard evrov za vojskovanje v prihodnjem letu. Že prej je približno toliko obljubila Evropska unija. Vojaška industrija se hitro krepi in je v gospodarski krizi žalostna “svetla točka” evropske ekonomije. Vojaška terminologija je osvojila evropske odre. Ursula von der Layen , stara-nova predsednica komisije, govori o vzpostavitvi “prave obrambne Evropske unije”, nemalo pobud je za vrnitev naborniškega sistema v evropske države, na mlade, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov uspeli izogniti vojni na vzhodu Ukrajine, številni gledajo prezirljivo, češ da so dezerterji in da se zabavajo, ko se rojaki, ki niso imeli njihove “sreče”, tolčejo za domovino. In umirajo.

Predsedniki držav in vlad - vključno z našim - so se v Washingtonu trepljali in hvalili tiste, ki za oboroževanje namenjajo največ. Sporočilo, da so obrambni izdatki letos narasli za 18 odstotkov, razumejo kot impulz, da je treba pospešiti zbiranje javnega denarja za “obrambne naložbe”. Omenjajo možnost napada, za kar je treba krepiti odvračilno in obrambno držo. To seveda pomeni več denarja za orožje, ne za zavarovanje prebivalstva. Če gre tako prekleto zares, zakaj ne vidimo obnov in gradenj zaklonišč, zakaj vsaj prebivalci v Koprskem zalivu, kjer v temnih nočeh, ko se v pristanišču vežejo manj znane ladje, smrdi po vojni, ne dobijo osebne zaščitne opreme in navodil za evakuacijo, če bi šlo kaj v zrak? In nenazadnje, kot se je spraševal ondan v svojem pismu nekdanji častnik Anton Peinkiher, kako to, da v teh časih kljub več kot milijardnemu proračunu za obrambo, nimamo niti najmanjše vojaške enote, ki bi bila skupaj 24 ur dnevno. Če drži, kar piše, je v Sloveniji v osrčju obrambne doktrine kruhoborstvo: “Imamo popolnoma zgrešeno razmerje med vojaki in starešinami, saj imamo za polovico več starešin kot vojakov. Tega nima nihče na svetu. Ob tem, da vojaške stroke ni, nimamo vojaških šol, vse je zmešano in povampirjeno z militantnimi civilisti v vojski.”

Če gre tako prekleto zares, zakaj ne vidimo obnov in gradenj zaklonišč, zakaj vsaj prebivalci v Koprskem zalivu, kjer v temnih nočeh, ko se v pristanišču vežejo manj znane ladje, smrdi po vojni, ne dobijo osebne zaščitne opreme in navodil za evakuacijo, če bi šlo kaj v zrak?

Seveda so klici za ustavitev pohoda v vojno. Žal pa so v teh časih preslišani ali zavrnjeni. Viktorja Orbana, premierja Madžarske, ki v drugem polletju predseduje EU, poskušajo v Bruslju satanizirati, ker je šel v Ukrajino, Rusijo in na Kitajsko, da pozove k mirovnim pogajanjem. Ne marajo ga zaradi veliko stvari, zdaj tudi zaradi tega, ker nasprotuje oboroževanju Ukrajine kot formuli za dosego miru. Njegova pot, pravijo, je bila misija popuščanja ...

Oboroževalna industrija si “popuščanja” seveda ne želi. Ko je vroče, se kujejo dobički. “EU je povečala proizvodnjo streliva za 30 do 40 odstotkov, samo Nemčija pa načrtuje nekajkratno povečanje proizvodnje orožja. Evropa torej vzpostavlja vojno ekonomijo in se pripravlja na vojno - pravzaprav je v vojno že vstopila,” v uvodu poziva proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne poudarjata avtorja dr. Igor Ž. Žagar in dr. Rastko Močnik, pritrjuje pa jima 120 podpisnikov, med katerimi so tudi ugledna imena iz akademske in javne sfere. Ugotavljajo, da se predsednik vlade zavzema za oboroževanje in podpira vojno, za kar pa, kot tudi drugi izvoljeni, po njihovem mnenju nima mandata, ker vojna, v kakršni koli obliki ni bila predmet razprav pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. “Zato odločno protestiramo proti temu, da predsednik slovenske vlade, ministrice in ministri zlorabljajo svoj oblastni položaj, nas pehajo v vojno in nadomeščajo politiko in diplomacijo z vojnim hujskaštvom.”

Samoumeven bi moral biti mir, žal je to v vse večji meri vojna. V času hitrega razvoja znanosti in nadzvočnega kroženja informacij so tudi najbolj “razvite” družbe ujete v pasti umevanja in odnosov, za katere smo verjeli, da jih v odprtem, demokratičnem svetu ne bo več. V prepletu realnega z viralnim vse bolj izgubljamo občutek za strani neba, za tisto, kar je spodaj, in ono, kar je zgoraj. Silijo nas v strah, rešitve pa niso cilj, temveč so rešitve očitno pot. Na kateri je treba rabutati in paziti, da ne bodo še drugi. Četudi bi bilo sladkih češenj morebiti za vse dovolj.

Grozno je, da nas silijo v razmišljanje o vojnah. Upali smo, da je to za nami, da so nam dostopno znanje in informacije prinesli obdobje, ko bo tudi blaginja dostopna za vse. Zmota, velika zmota! Velika učiteljica zgodovina bo spet ponovila nekatere lekcije, a z veliko verjetnostjo lahko ocenimo, da se iz njih spet ne bomo naučili dovolj. Še najmanj pa tisti, ki bi se morali največ. Na koga torej računati, kdo bo tisti, ki lahko ustavi ples, na katerem nam ni všeč nihče, pa še sami sebe ne maramo. Je ob vseh supervoditeljih zahoda to lahko le Donald Trump? Morda. Kot predsednik ZDA vojn ni začenjal. Pa jih zna tudi končati?