Zadnji dih spremlja še kup nejasnosti

V Sloveniji se je pred nedeljskim referendumom, na katerem bo 1,7 milijona volilnih upravičencev odločalo, ali bodo podprli medicinsko pomoč pri izpeljavi prostovoljne smrti, razplamtela žolčna debata “pro et contra”. Države, kot so Nizozemska, Avstrija, Kanada, Luksemburg, Belgija, Švica, Nova Zelandija, Španija in nekatere ameriške ter avstralske zvezne države, so pomoč pri prostovoljnem končanju življenja uvedle brez večjega pompa. V kratkem bi to lahko storile še Francija, Irska, Italija, Škotska, Portugalska, Malta, Ciper in - Slovenija.

Čeprav tveganje zlorab vedno obstaja, se praksa, po kateri posameznik sam odloča o poteku svojega življenja in o njegovem koncu, v razvitih državah vse bolj uveljavlja.

V Sloveniji je razprava, ki bi po svoji naravi morala biti predvsem etična in v manjši meri politična, zdrsnila skoraj povsem v polje političnega. Povrhu vsega se to dogaja v predvolilnem času - vprašanje je, ali bi jo predlagatelji sploh postavili na dnevni red sredi mandata ali na njegovem začetku. V razpravo so se vključili nekdanji predsednik republike, župani ter vidni predstavniki opozicije in cerkvenih krogov. Tudi slovenski premier je premišljeno izpovedal osebno, nedvomno bolečo zgodbo o smrti, ki pa je zelo dobro zaigrala na čustva volivcev. Debato sta hkrati odlično unovčila oba politična pola, tako predlagatelji zakona kot njegovi odločni nasprotniki. V šumu množice argumentov za in proti pa je težko razbrati bistveno: kako se bo zakon sploh izvajal v praksi. Predlog zakona namreč odpira vrsto vprašanj.

Eno od teh vprašanj, ki se postavlja ob branju besedila zakona, je, kdo bo dejansko omogočil osebi prejem učinkovine, ki bo povzročila smrt, in kdo bo pri tem navzoč. Zakon sicer določa, da sta ob pacientu prisotna lečeči zdravnik in diplomirana medicinska sestra, ki ostaneta pri njem do ugotovitve smrti. Pri tem pa se odpira pravni pomislek: izvajalci bi za tak poseg morali imeti ustrezno dovoljenje za opravljanje tovrstne zdravstvene dejavnosti. Tako kot je zakonodajalec na podlagi zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost, v podzakonskem aktu podrobneje določil paliativno oskrbo, bi moral podrobneje urediti tudi področje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ).

Če pa stroka že vnaprej napoveduje, da take vrste zdravstvene dejavnosti ne želi izvajati, se postavlja vprašanje, kdo, če sploh, bo zainteresiran, da bi pridobil dovoljenje za izvajanje dejavnosti. Brez njega PPKŽ ne bi mogli izvajati niti največji zdravstveni zavodi, kar bi lahko povzročilo resne praktične zaplete. Možno je celo, da bi dovoljenje pridobili posamezni zasebniki, kar odpira novo dilemo: ali bi za to bili finančno motivirani? Očitno je, da so predlagatelji zakon vložili brez resnega premisleka o tem, kdo ga bo izvajal. Na njegov račun bo nekdo verjetno konkretno zaslužil.

Prav tako se odpira vprašanje, ali se bodo morali zdravniki, ki izvajajo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, v praksi zateči k “prikrojevanju resnice”. Drugi člen 21. člena zakona namreč določa: “Za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o vzroku smrti se pacientova smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti. Kot neposredni vzrok smrti se šteje huda neozdravljiva bolezen, bolezenska okvara ali druga huda trajna okvara ...” Skratka, zakon jim nalaga, da napišejo nekaj, kar je v očitnem nasprotju z dejanskimi dejstvi. Takšna določba je verjetno povezana s tem, da svojci v primeru prostovoljne smrti pokojnika niso upravičeni do zavarovalnine; tudi nezgodno zavarovanje v primeru samomora namreč ne velja. Ali bodo torej zdravniki zakonsko prisiljeni v prirejanje potrdila o smrti?

Vprašanje je tudi, ali smo na področju paliativne oskrbe storili vse, kar je mogoče. Področje je namreč v preteklih letih doživelo izjemen napredek. Slovenija ima odlične strokovnjake, a jih še vedno ni dovolj za celotno državo. Trenutno na naših tleh deluje zgolj en hospic. Navsezadnje ostaja vprašanje, ali smo kot družba zreli za asistirano pomoč pri samomoru. Države, kot so Avstrija, po katerih se radi zgledujemo, beležijo bistveno manj zlorab na vseh področjih, medtem ko je prostora za morebitne mahinacije pri nas precej več.

Čeprav morda še nismo prepričani, ali je pravi čas, da stopimo po poti številnih drugih držav, je prav, da o takšnih dilemah kot družba razglabljamo. Nevarno postane, ko se v etično začne vpletati politično in versko. Sicer pa dokler sami ne bomo soočeni z gotovostjo, neznosnim trpljenjem in bolečino, bomo težko vedeli, kaj je pravi odgovor. Izbrati kakovostno življenje do zadnjega diha ali podaljšano življenje do zadnjega diha? •