Začasni upravitelji večnih skušnjav

V postsocialističnih demokracijah se vsakokratnim zmagovalcem volitev vedno znova vrača skušnjava, da bi volilno zmago razumeli kot dovoljenje za popoln prevzem države. Demokratično razumevanje zmage je drugačno: zmagovalci dobijo mandat, da vodijo politiko, postavljajo prioritete in prevzamejo odgovornost, ne dobijo pa pravice, da poražence izrinejo iz skupnosti ali si podredijo institucije, ki morajo preživeti vsako oblast. Poljska in Madžarska, če se omejimo samo na članice Evropske unije, sta v zadnjih letih pokazali, kako hitro se lahko meja med vladanjem in prisvajanjem države zabriše.

Povolilno dogajanje, ki je botrovalo oblikovanju nove vlade in parlamentarne večine, ki jo je ustoličila, ne ponuja jasnega odgovora na to, kako bo nova oblast pristopila k upravljanju države. Ljudska modrost pravi, da se po jutru dan pozna - in jutro pred rojstvom te vlade je minilo v znamenju napovedi obračuna z drugače mislečimi ter bilo začinjeno z odpiranjem ideoloških tem, ki dodatno poglabljajo razdor v družbi. A ljudska modrost nam prav tako nalaga, naj ne sodimo dneva pred večerom, zato predpostavimo, da je bilo to namenjeno preizkusu obstojnosti nenavadne parlamentarne večine, ki je še pred imenovanjem svoje vlade iztrošila zalogo ideoloških in konfliktnih - morda tudi zato, da poplača dolg do radikalnega dela volilne baze še pred nastopom nove vlade.

Četrta Janševa vlada ima legitimno pravico vladati, s tem pa tudi pravico do lastnega programa, prioritet in sebi lastne politične smeri. Povsem legitimno je tudi to, da na ključne politične pozicije postavi svoje ljudi. Toda legitimnost nikakor ni isto kot nedotakljivost. Večina v državnem zboru daje vladi oblast, ne pa lastništva nad državo. Mandat ni bianco menica, temveč začasno zaupanje, ki ga je treba vsak dan znova upravičiti.

Ob menjavi oblasti se družbe, ki imajo za sabo preveč zgodovine in premalo zaupanja vanjo, rade vedejo, kakor da se je zgodil bodisi državni pogreb bodisi državno vstajenje. Toda nova Janševa vlada ni ne eshatološki dogodek ne naravna katastrofa, ampak, vsaj po ustavni teoriji, menjava začasnega upravitelja skupnih poslov. Zato bi bilo pretirano že prvi dan po imenovanju vlade vpiti, da je svoboda pokopana, kot bi bilo nespametno verjeti, da je demokracija varna samo zato, ker je bila omenjena v prisegi.

Prvi znak zrelosti demokratične oblasti je, da ne zamenja državnega in družbenega aparata s svojim volilnim štabom. Opozicija ni napaka v sistemu, mediji nismo peta kolona, državna podjetja in ustanove pa niso nagrada za zveste politične sopotnike. Kdor želi vladati demokratično, se mora zavedati, da so del iste države tudi tisti, ki ga niso volili - torej tisti, ki jih je rezultat volitev razočaral, razjezil ali prestrašil. Toda odgovornost ni samo na strani oblasti. Tudi njeni nasprotniki morajo znati razlikovati med vladnimi odločitvami, ki so jim tuje, napačne ali škodljive, in dejanji, ki resnično posegajo v demokratična pravila. Če se vsako odločitev razglasi za napad na demokracijo, se javnost utrudi, oblast pa dobi priročen izgovor, da opozoril ne jemlje resno. Kritika je namreč najmočnejša takrat, ko je jasna, natančna in sorazmerna.

Vladi je seveda treba gledati pod prste. Še najbolj tam, kjer se najraje razkrije: pri razdeljevanju pomembnih položajev, pri odnosu do nadzora nad lastnim delom, pri jeziku, s katerim opisuje nasprotnike, in pri skušnjavi, da državo razume kot bojni plen. A pri tem je treba ohraniti mirno kri in pravo mero. Demokratična previdnost državljanom nalaga dolžnost, da oblasti nikoli ne verjamemo bolj, kot si to zasluži. Zato je treba budno spremljati ravnanje vsake vlade: njene odločitve, kadrovanja ter tudi njen jezik in odnos do tistih, ki se z njo ne strinjajo.

Prvi meseci nove oblasti posledično ne bodo pomembni zgolj zaradi vsebine zakonov, ampak tudi zato, ker bodo veliko razkrili o tem, kateri način vladanja bo ubrala nova Janševa vlada: kako bo kadrovala; kako bo govorila o nadzoru; ali bo neprijetna vprašanja razumela kot napad in sabotažo ali kot upravičen in zaželen nadzor; bo postopke spoštovala tudi takrat, ko jo bodo upočasnjevali in - kar je morda še najbolj pomembno - ali bo državo razumela kot skupnost različnih ljudi in krajev ali zgolj kot poligon za realizacijo lastnih interesov.

V Primorskih novicah seveda ne bomo sedeli križem rok, temveč bomo izpolnili svojo družbeno vlogo medija kot nadzornika vsake oblasti. Naša naloga je sicer preprosta, a nikoli dokončana: dovoliti oblasti, da vlada, in ji preprečiti, da bi pozabila, komu služi.

Novi vladi je treba dovoliti, da začne vladati, a ji hkrati od prvega dne jasno postaviti meje. Ne zato, ker bi bila nova oblast nevarna, ampak zato, ker vsaka oblast predstavlja skušnjavo. Če bo vlada razumela, da mandat ni bojni plen, da kritika njenega ravnanja ni sabotaža, da državne institucije niso podaljšek koalicije in da ne vladajo samo svojim volilcem, bo lahko prepričala tudi del tistih, ki je niso pričakali z zaupanjem.