Za svetost življenja, proti politikantstvu!

O svetosti življenja je bilo ob zakonu o prostovoljnem končanju življenja izrečenih preveč besed. O zakonu in neprimernem političnem boju okrog njega ne bomo pisali. Nekaj besed želimo svetosti življenja posvetiti v povezavi z dolgotrajno oskrbo. Priznamo, da zaradi milijonov žrtev vojn, genocidov in drugih hudodelstev, ki so jim in jim še botrujejo vsa verstva tega sveta, v blebetavo izrekano svetost življenja ne verjamemo. Ne verjamemo niti, da verstvom, ob gorah hudega, svetost življenja res kaj pomeni.

Če bi verstva zgodovina vsaj majceno izučila, ljudje ne bi trpeli. V minulih mesecih, letih in vsak dan ne bi spremljali pobijanja ljudi, propadanja sveta in vsemogočih prekucij v Sloveniji. Ne bi spremljali genocida jastrebarskih Judov, katerih dedje so umirali v najbolj sistematičnem genocidu na svetu, in ne bi bili priča sprevrženemu sramu naslednikov povzročiteljev genocida, ki ne dovolijo nobenega resnega ukrepa proti judovskim iztrebljevalcem celega ljudstva.

Naštevali bi lahko v nedogled, a ni potrebno. Nespoštovanje svetosti življenja trdo živimo in občutimo vsak dan. Navkljub temu da sveto priznavajo vse religije tega sveta. Iz nedotakljivosti svetega, svetosti življenja, po vsemu svetu izhaja preprosta, a najvišja etična zapoved: “Ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi!” Prevedena v krščansko zapoved je na las podobna:”Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!”

Če bi izrek držal, se ne bi kar naprej vojevali, umirali ali vsaj trepetali, se kregali, nesporazumevali ... Ne po svetu ne v Sloveniji. Ironija je, da nesporno mnogi v svetost življenja vse od spočetja do odhoda ljudi in vseh živih bitij trdno verjamejo, da jih je celo vse več, ki v skladu s to in drugimi verskim in neverskimi etikami živijo, na svetu pa je zaradi prgišča nemoralnežev vse huje.

Medtem ko mnogi ob umirajočih trpijo, peščici gorja in trpljenja ni mar. Tako v svetu kot v Sloveniji. Sprenevedanje ob težavah prikrajšanih in starejših so delčič hudega, a porajajo goro vprašanj. Kje so bili blebetači o svetosti življenja, ko sta ponikala zdravstvo in vzorci paliativne oskrbe? Kje so bili, ko se je desetletja, ob gorah skozi okna zmetanega denarja, rojevala bolj smiselna dolgotrajna oskrba? Kje so bili, ko so se v zasebnih domovih starejših v javni mreži najdražje oskrbe povzpele čez dva evrska tisočaka ob nekaj stotakih povprečnih pokojnin? Jih je res zadovoljilo to, da so srečneži, ki so se prebili v državne domove, za podobno oskrbo plačevali do 800 evrov manj? Zakaj so molčali, ker so mnogi na pomoč na domu ali sprejem v domove čakali zaman ali pa si oskrbe sploh niso mogli privoščiti?

Ponedeljkov vstop oskrbovancev domov v dolgotrajno oskrbo pomeni vstop v bolj pravičen sistem s poenotenim plačilom hrane in bivanja, a še zdaleč ne pomeni dobre oskrbe. Zanjo ni dovolj delavcev. Ni skrivnost, da si zaradi vsemogočih stisk s pomanjkanjem kadrov v domovih pomagajo z umirjanjem in uspavanjem najtežjih oskrbovancev. S tabletami, ki s kakovostjo in svetostjo življenja nimajo nič opraviti. Bog ne daj, da bi posploševali, a kadrovske zagate so v domovih ogromne. Nov plačni sistem niti z dodatki novih sodelavcev v domove ni pritegnil.

Za želeno oskrbo bo potrebnih še precej sistemskih sprememb. Zanje in za dostojno oskrbo bo sedanji, od politikantov (in žal vse večjega števila negotovih mladih) zavračan solidarnostni prispevek, veliko prenizek. Tolikšen še v nobeni državi z minimalnim spoštovanjem svetosti življenja za dostojno oskrbo ni zadoščal.

Dostojanstvo do slovesa najbolj spoštuje najboljši del novega sistema dolgotrajne oskrbe na domu. A Slovenija že sedanje, skromneje predvidene pomoči na domu ni zmogla. Za novo, vse do stotih ur začrtano oskrbo, nima ne delavcev ne denarja. Brezno pomanjkanja je brez dna, če omenimo dodatno predvideno, vsekakor dobrodošlo storitev ohranjanja samostojnosti.

Slovenija ima voljo. Vsaj zadnja tri leta oziroma od uveljavitve prispevka za nov sistem. Samo zaradi volje pa julija letos oskrbe na domu, kot je narekoval zakon, ni mogla uvesti. Nekaj občin, tudi primorskih, nima niti še podpisanih pogodb z izvajalci tovrstne oskrbe. Če zanemarimo večno pretirano optimističnega pristojnega ministra, zamude niti večini politikov ni mar. Z interpelacijami in ostalim politikantstvom zamud ni mogoče odpraviti, manjkajočih kadrov ne pričarati in starejšim ne zagotoviti dostojne svetosti življenja.

Množica vlog za vstop v tovrstno oskrbo kaže, da jo starejši krvavo potrebujejo. Zgolj trije primorski Centri za socialno delo so, kot vstopne točke, dobili že prek tisoč vlog za vstop v nov sistem. Ne gre dvomiti, da bodo domovi starejših decembra dali vse od sebe, da bodo s pripravo osebnih načrtov za vsakega oskrbovanca dokončno vstopili v sistem. O odsotnosti informacijskega sistema in zato zamudni pripravi odločb na Centrih za socialno delo so se ptiči že načivkali. In se bodo v zvezi s novim sistemom žal še ... •