Za karting je bistvena hitrost, ne spol

Morda zveni nenavadno, a svoj prvi, tedaj še otroški gokart je Sara Markučič prejela za svoj 3. rojstni dan. “Tata je kot mehanik spremljal prijatelja Alfreda, ko so bile še dirke v Luciji, z mamo pa sva jih obiskovale kot gledalki. Hitro sem začela z mantro 'jaz bi tudi' in tako se je zgodilo leto 2003,” vrti čas nazaj nasmejana sogovornica, rojena na prelomu tisočletja. Ne spomni se, da bi bil kdorkoli presenečen, ker se je za dirkanje odločila deklica: “Vsaka stvar je lahko primerna za vse, če so le ljudje navdušeni. Ne vem, zakaj bi se pustili omejevati našemu spolu ali čemurkoli drugemu.”

S prvim gokartom se je vozila po 'korti', domačem dvorišču, po katerem jo je v gokartku, zavezanim s “špago”, za seboj vlekel oče Sandi Markučič. Saro je na prvo pravo dirko prijavil leta 2006, saj pred dopolnjenim petim letom po pravilih ni smela tekmovati. Odtlej je s kartingom skoraj že dvajset polnih let zaznamovano tako Sarino življenje kakor vsakdan staršev. “Prišlo mi je v kri in tam ostalo,” se nasmehne.