Za čast, slavo in zlasti medalje

Evropska ali svetovna prvenstva so v tem pogledu prijaznejša do (televizijskih) gledalcev. V središču pozornosti je v določenem časovnem terminu en šport in so vsekakor bolj po okusu in meri specializirane javnosti. Olimpijske igre pa običajno spremljajo vsi, tudi tisti, ki jim za šport ni posebej mar. In vsak lahko najde nekaj zase med olimpijskimi presežki in nacionalnim ponosom. Dobitnik olimpijske medalje se zapiše v zgodovino, tudi sicer ima odličje z iger posebno težo v domala vseh športih, posamičnih in ekipnih. Olimpijski naslov je nadvse čislan.

Res pa je, da tudi v olimpijskih disciplinah obstajajo izjeme, zlasti v moškem nogometu ali ragbiju, pa tudi kolesarstvu, kjer zaradi tradicije, pravil ali pa tudi narave samega športa velja, da ima naslov svetovnega prvaka precej večjo vrednost. Če boste zaprisežene ljubitelje nogometa vprašali, kdo je bil zadnji olimpijski prvak v nogometu, bržkone ne bodo znali odgovoriti na prvo žogo, pa čeprav so od pandemičnih iger v Tokiu z vsemi omejitvami za tekmovalce in gledalce minila šele tri leta. Verjetno pa vam bodo znali našteti vse reprezentance, ki so od prvega mundiala leta 1930 osvojile naslove svetovnih prvakov. Največ jih imajo še vedno Brazilci, ki se lahko pohvalijo s petimi lovorikami, a od zadnje je minilo že 22 let. Ker bo naslednje svetovno prvenstvo (SP) leta 2026, je že zdaj jasno, da bo pokalna suša trajala vsaj toliko kot med zadnjim naslovom s podpisom Peleja leta 1970 in naslednjo mundialsko lovoriko leta 1994.

Olimpijske igre pa običajno spremljajo vsi, tudi tisti, ki jim za šport ni posebej mar. In vsak lahko najde nekaj zase med olimpijskimi presežki in nacionalnim ponosom. Dobitnik olimpijske medalje se zapiše v zgodovino, tudi sicer ima odličje z iger posebno težo v domala vseh športih, posamičnih in ekipnih. Olimpijski naslov je nadvse čislan.

Brazilcev ne bo niti v Parizu, da bi branili naslov iz Tokia in tudi iz domačega Ria, kjer so gostitelji prišli sploh do prve zlate medalje na olimpijskih igrah, na katerih pa je nogomet na sporedu tako rekoč nepretrgoma že od leta 1900 v Parizu. Gotovo bi zamenjali obe olimpijski lovoriki za naslov svetovnega prvaka. Še posebej zadnjega, ki je pred poldrugim letom pripadel Argentincem. Srditi brazilski rivali bi lahko v Parizu celo povezali trojček lovorik, potem ko so pred kratkim ubranili celinski naslov. Sicer pa bo (moški) nogomet, če odštejemo gostitelje Francoze in zveste privržence reprezentanc, ki so si priigrale olimpijsko vozovnico, tudi v Parizu tako kot na prejšnjih igrah v zadnjih nekaj desetletjih ostal v senci ostalih ekipnih iger z žogo. Za olimpijski nastop lahko z nekaj izjemami praviloma kandidirajo le nogometaši do 21 let oziroma člani mladih reprezentančnih selekcij.

Skoraj vzporedno z olimpijskim zatonom nogometa pa se je v zvezdniško orbito izstrelila košarka. Zasluge gredo sanjskemu moštvu ZDA z Michaelom Jordanom, Magicom Johnsonom, Larryjem Birdom in ostalimi najboljšimi igralci lige NBA, ki je leta 1992 prvič poslala na igre profesionalce. V Barceloni je nastala prava norija, pa ne samo med navijači. Po koncu medsebojnega soočenja so si zaželeli skupno fotografijo s člani neponovljive zasedbe tudi tekmeci. Ni veliko manjkalo, pa bi bili med njimi slovenski košarkarji. Če biJure Zdovc zadel trojko v izdihljajih tekme s tedanjo Skupnostjo neodvisnih držav kot naslednico Sovjetske zveze, potem bi se košarkarska zgodovina pri nas nemara pisala drugače. Tako kot če bi blokiran met Klemna Prepeliča iz neposredne bližine na polfinalni tekmi olimpijskega turnirja v Tokiu proti Franciji našel pot do koša in bi Slovenija nato odigrala dvoboj za zlato medaljo z Američani, ki tudi v Pariz prihajajo z zvezdniško zasedbo. Luki Dončiću in soigralcem se žal ni uspelo prebiti na olimpijski turnir.

Pod drobnogledom bodo tako rokometaši, rokometašice in predvsem odbojkarji, ki jih čaka olimpijski krst. Težko je reči, ali bo najštevilčnejše olimpijsko zastopstvo Slovenije v zgodovini v domovino prineslo prvo odličje v ekipnih igrah z žogo. Nedvomno bi obogatilo zakladnico in imelo posebno težo v kolektivnem spominu, potem ko so slovenski športniki s poletnih iger od Barcelone leta 1992, ko so prvič nastopili samostojno, osvojili skupno 28 medalj. Vsaka ima svojo zgodbo, ki se jo obuja ob naslednjem olimpijskem izzivu. Naposled štejejo medalje. Olimpijsko odličje lahko odpre številna vrata tudi po koncu športne kariere. je večkrat ponovil Solkanec Jure Franko, ki je pred štirimi desetletji poskrbel za prvo slovensko (in jugoslovansko) medaljo na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu.

Tudi sicer velja olimpijsko priložnost zagrabiti z obema rokama. Za naslednjo bo čez štiri leta morda že (pre)pozno. Los Angeles je tako in drugače daleč. Pariz je precej bližje. Tudi za slovenske upe.