“Vse več mladih stisko izraža prek samopoškodovalnega vedenja”

Po skoraj štirih mesecih šolanja na daljavo brez izvenšolskih dejavnosti ter svobodnega gibanja in druženja imajo mladostniki občutek, da smo jih zaprli v kletko. Ko to naredimo z divjimi živalmi, se pri nekaterih poveča agresija, pri drugih apatija ali pa prvo preide v drugo. Katja Kozlovič pravi, da to sicer drži, da pa že žival čuti, s kakšnim namenom nekaj delamo, medtem ko pri človeku, bitju odnosov, nameni pogosto igrajo ključno vlogo. “Včasih menimo, da neke ovire ne bomo premagali ali določene stiske ne bomo prenesli, če pa znamo takšne okoliščine osmisliti in poiskati motivacijo, zmoremo več, kot mislimo. Odrasli smo tisti, ki skrbimo za toplino odnosov tako do mladih kot med sabo. Če smo sposobni suvereno reševati svoje težave, mladim nudimo veliko virov moči.”

Želela si je globljega, bolj iskrenega dela z ljudmi
Mag. Katja Kozlovič je univerzitetna diplomirana pedagoginja, zakonska in družinska terapevtka ter izvajalka igralne terapije za otroke. Za sabo ima 20 let izkušenj na področju dela z ljudmi, od tega pet let psihoterapevtske prakse z družinami in otroki v zasebni praksi in v okviru Družinskega centra Skupaj v Kopru in Novi Gorici. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in društva Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, sodeluje tudi z območnim centrom za socialno delo. Živi v Marezigah, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo, na katero ima zelo lepe spomine, in je mama 14-letnih dvojčkov. Prav Lan in Maj sta v njeno življenje prinesla “zrcalo”, ki ji omogoča največjo osebnostno rast. “Psihoterapija je pravzaprav pot k spoznavanju sebe, iskanje naše pristnosti in naše resnice. Je pot k zaupanju vase; pot k srečnemu in notranje polnemu življenju,” pravi. Ima tudi svoj rek: “Vsako novo življenje se začne s prvim korakom. In potem je vse lažje.” Sprostitev poišče v naravi, rada hodi v hribe in teče, od malih nog jo spremlja tudi glasba. Po diplomi je vrsto let delala v kadrovski službi enega od podjetij, v njej pa je počasi zorela želja po “celovitejšem in predvsem globljem, bolj iskrenem delu z ljudmi”. Ob delu se je začela izpopolnjevati o zakonski in družinski terapiji na Teološki fakulteti v Ljubljani, čeprav je magistrirala iz kadrovskega menedžmenta, zdaj je doktorska kandidatka za relacijsko zakonsko in družinsko terapijo. Gre za inovativen model terapevtske obravnave, ki ga je razvil prof. dr. Christian Gostečnik in predpostavlja, da je človek bitje odnosov in da njegovo telo vselej govori resnico; ko nekaterih čustev ne zmore več nositi, zboli, s čustvi je neločljivo povezano. Model vključuje predelavo težkih izkušenj, čustev iz otroštva in človeku nudi oporo, da naredi spremembo in sprejme odgovornost za svoje življenje. Model se dopolnjuje z najnovejšimi spoznanji nevroznanosti, priznalo ga je ameriško Združenje za zakonsko in družinsko terapijo in je dobil drugo nagrado za inovativnost na Forumu inovacij 2010.

Toda otroci in mladostniki najbolj pogrešajo druženje z vrstniki, pri čemer jim starši ne moremo pomagati.