Vsak mora sam ugotoviti, zakaj je na svetu

Tako zadovoljen in pomirjen sam s seboj, pravzaprav tantrično razpoložen, čeprav z ožuljenimi nogami in ves premočen, z dvanajstimi kilogrami na hrbtu, sem prišel v Bale. Pot je bila več ali manj nezahtevna, slabih petindvajset kilometrov, jaz pa se ogrejem nekako po petnajstih, pred tem se mi včasih vrivajo teze, kaj mi je tega treba in da je to nesmisel, vendar po petnajstih to mine.

Šel sem v Kamnite zgodbe, jazz klub in restavracijo, ki jo poznajo tudi mnogi Slovenci, ki dopustujejo v Balah, in zdi se mi, da tam kampira ali počitnikuje v apartmaju precej mojih sonarodnjakov, največ od vseh tujcev. Zgoraj nad Kamnitimi zgodbami me je čakal tudi apartma in odločil sem se, da si privoščim gurmansko pozno kosilo, saj mi proračun to dopušča in tudi zmenjen sem za avantgardno pojedino z vodjo kuhinje Dino.

Vse kar meji na posesivnost, uničuje, in včasih se sploh ne zavedamo, kako posestniški smo do bližnjih in da to pelje v zanesljiv konflikt in ugonobitev.

Če dodam še nekaj o denarju: takale pot, čeprav greš peš in z nahrbtnikom in pogosto spiš pri prijateljih in znancih, precej stane, da si ne bi kdo utvarjal, da je pešibus poceni. Poln je nepredvidenih stroškov. Dražji je od avtomobila, vendar je sreča nekje drugje, recimo, da je očem nevidna.

Raziskovalca se grem pozimi

Kamnite zgodbe imajo dolgo zgodovino, sploh poletno, jaz pa jih najbolj rad obiskujem pozimi. Nasploh se grem jaz raziskovalca pozimi, ko ni turistov, takrat me je vsa Istra polna, ko zima preide v pomlad, od konca marca pa do konca maja, pa sem ves čas na terenu, takrat dobi Istra največji čar, ni nobenih pločevink piva in čevapčičev po gozdovih in obronkih in na plažah ne glasbenih veselic popopranih s kriki in objestnostjo in precej pogostim tepežem.

Najbrž je že tako, vsaj pri meni, da je treba okušati nekaj življenja, preden smo zreli za odgovorne odnose, sem pomislil in popolnoma premočen prišel v Vižinado.

Za predjed sem si zaželel tri Jakobove pokrovače z naribanim tartufom. To priporočam vsakemu gurmanu, meso pokrovače se zelo prijetno preplete s specifičnim okusom tartufa. Za glavno jed sem vzel klasiko, brancina v soli in mešano solato, za sladico pa vanilin sladoled z oljčnim oljem. Vina tokrat nisem pil, saj imam naslednjega dne ultra pohod od Bal do Ponte Portona, slabih petdeset kilometrov, kar je še zame, utrjenega pešibusarja, precejšen zalogaj. Po večerji sem jo zato mahnil po stopnicah navzgor, se ulegel in začel razmišljati o svojem vrtu v Grupiji. Kaj neki zdaj počne? Ga soseda dobro neguje in pazi? Nekaj časa sem razmišljal, potem pa vstal, sedel za mizo, vzel beležnico iz nahrbtnika in napisal tole pesem: