Vodilni stranki hranita druga drugo

Volilno politični cirkus bo v naslednjem mesecu doživel vrhunec. V vse bolj razdeljeni družbi, ki je tarča zavajajočih informacij od zunaj in od znotraj, kjer je vedno manj medijev, za katere lahko trdimo, da niso v službi določene politike, na družabnih omrežjih pa najbolj kričijo tisti, ki jih, če bi upoštevali le težo argumentov, sploh nihče ne bi slišal, ni lahko biti volilec. Skozi meglo, ki jo spuščajo akterji, je težko videti.

Seveda se volilna kampanja ni začela včeraj, ko je bil njen uradni začetek, temveč že pred meseci, ko so opozicijske stranke začele z ofenzivo proti vladnim strankam, koalicija pa se je nenadoma začela zavzemati za rešitve, za katere tri leta in pol ni imela posluha. Kar naenkrat so začeli padati predvolilni bonbončki v obliki dodatnih denarnih priboljškov, odpovedi nekaterim taksam (denimo vinjetam), oblastniki so razmišljali celo o pomoči espejevcem, ki jim ta vlada res ni bila naklonjena. Ali je vzrok za takšno politiko skrb za blaginjo posameznikov in skupnosti ali pa zgolj bojazen pred slabimi volilnimi rezultati, ki napovedujejo poraz vladnih strank, si lahko ustvari vtis vsak sam.

Enajste državnozborske volitve v neodvisni Sloveniji pravzaprav ne bodo bistveno drugačne kot so bile zadnje in predzadnje volitve. Malo možnosti je, da se tokratni izbor ne bo zožal na glasovanje o Janši in Antijanši, kot je to bilo na zadnjih treh volitvah. Pri tem se znajdemo v začaranem krogu protiglasovanja, ko ne glasujemo ZA, temveč PROTI. Na takšen način pa na volitvah ne izberemo najboljših idej, najbolj sposobnih in najbolj zaupanja vrednih posameznikov, kar seveda ne more pripeljati do družbenega napredka. Hkrati smo se znašli v svojevrstnem paradoksu: ko smo na vsakem koraku pazili, da na oblast ne bi pripustili janšizma v obliki Janeza Janše, smo se kar naenkrat prebudili v janšizmu Roberta Goloba. Politično kadrovanje, napadi na neodvisne nadzorne institucije, podrejanje podsistemov, korupcija, druženje z dobavitelji državnih podjetij, vpletanje v kadrovske zadeve policije, ceneni populizem, podrejanje medijev, nepojasnjene denarne transakcije, avtokratsko vodenje stranke so značilni tako za Janeza Janšo kot za Roberta Goloba, tako za SDS kot za Gibanje Svoboda. Razlika je zgolj ta, da je pred štirimi leti aktualni premier obljubljal, da bo odslej drugače. Morda je tudi zato na volitvah dobil kakšen odstotek več, a kljub temu se skušnjavi arogantnega oblastnika ni uspel upreti. Ker so bila pričakovanja velika, je tudi razočaranje temu primerno večje.

Pri tem nas ne sme zavesti mantra, da ni toliko pomemben način vladanja, temveč je najbolj pomembna kakovost življenja. Slednje zagotovo ni zanemarljivo, a ko se avtokrat s svojo oligarhijo enkrat zasidra v oblastnih stolčkih, mu za utrjevanje oblasti ni tuje ne kršenje pravne države ne kršenje človekovih pravic, prikrajanje zakonov svojim interesom ...

Čeprav ideologi obeh glavnih političnih opcij usmerjajo javno debato v smer odločanja za Janšo ali Goloba oziroma za desni ali levi pol, pa imamo tokrat volilci kljub vsemu več kot le ti dve možnosti. Pravzaprav je tokratna izbira res pestra, saj se ob tradicionalnih strankah za naklonjenost volilcev potegujejo tako skrajno leve kot skrajno desne stranke, tako prekaljeni politiki kot novi obrazi, več okoljevarstvenih skupin, proticepilsko gibanje, antisistemska stranka, tako da večni nergači res ne morejo zatrjevati, “da so vsi isti in je brezveze hoditi na volitve”. Tokrat res ne!

Morda so tokratne volitve celo zadnje, na katerih se lahko vzpostavi relevantna politična sredina, ki bi predstavljala most med obema bregovoma slovenske politične scene, takšna, ki v proporcionalnih volilnih sistemih zagotavlja delovanje parlamentarne demokracije in je odprta na obe strani, pa zaradi tega ni deležna očitkov o izdaji, zamenjavi barv ... Sredina je namreč na prejšnjih volitvah doživela hud poraz, kar je seveda voda na mlin obema voditeljema. Tako SDS kot Gibanje Svoboda se predstavljata kot glavna branika pred zlom z nasprotne strani: SDS bo družbo branila pred komunizmom, migranti, kulturnim marksizmom, socialnim turizmom ..., Svoboda pa bo branila družbo pred fašizmom, prevelikimi dobički kapitalistov, neredom, ukinitvijo pravice do splava ... Ne eno ne drugo ni res, sejanje strahu pred drugo stranjo in risanje pekla v primeru, da ne bodo dobili oblasti, pa je namenjeno zgolj zbiranju političnih točk.

Obe vodilni stranki se hranita druga z drugo. Največja nevarnost zanju je, da ta dihotomija ni več glavna ločnica slovenske politike. Prav zato smo priče srditim napadom na poskuse vzpostavitve tretje poti. Tako Logarjeva kot Prebiličeva stranka sta največ napadov doživela iz tabora, iz katerega sta izšli: Demokrati s strani SDS, Prerod pa s strani koalicije, ki ga je hotela zatreti, kar ji je tudi precej dobro uspelo.

A še najslabše od vsega bi bilo ne oditi na volitve. S tem samo prepuščamo odločitev drugim, ponavadi tistim prepričanim, ki svoji vodji sledijo tudi ob njegovih največjih nedoslednostih in neumnostih. Zato ni smiselno, da oni izberejo namesto nas.