Vinska kriza in Trumpove kolobocije

V Franciji država v letošnjem letu namenja 120 milijonov evrov za krčenje vinogradniških površin. Za vsak hektar posekanega vinograda bodo vinogradniki dobili 4000 evrov. Letos je na vrsti prvih 30.000 hektarjev, skupno naj bi izsekali trto na kar 100.000 hektarjih vinogradov. Vinograde radikalno zmanjšujejo v Bordeauxu. Razlog je nizko povpraševanje po rdečem vinu, tako doma kot na tujih trgih. Številne kleti v Bordeauxu so postale naložba za Američane in Azijce, kot pri nakupu jih tudi zdaj vodi ekonomska logika. Precej drugače je v Burgundiji, kjer je vsa zadeva veliko bolj družinsko zasnovana.

S krčenjem vinogradov bodo Francozi vsaj za nekaj let kolikor toliko ohranili cene vina. Tudi v cenah deloma tiči razlog za veliko vinsko krizo, saj je vino postalo predrago za potrošnike in marsikje ni več vsakodnevna pijača. Tako ali tako pa so časi, ko je vino “teklo v potokih”, že zdavnaj mimo. Če ostanemo v Franciji: zdaj se vina v povprečju spije samo tretjina zajetnih količin iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila povprečna francoska letna poraba kar 120 litrov na osebo!

Vinski izvoz pomaga vzdrževati slovenski vinski kozmos in tukajšnjo kulturno krajino, ki ohranja živahne vasi zlasti na Vipavskem in še posebej v Brdih.

“Carine” je bila ključna beseda letošnjega sejma Vinitaly. Trumpov ukrep z 20-odstotnimi carinami na uvoz v ZDA je sol na rano evropskega vinarstva, v sredo sporočeni embargo pa zadevo samo potiska v negotovo prihodnost.

Sicer je razlogov za vse dražje vino kar nekaj. Med drugimi so bile in so še visoke cene energije in delovne sile, ki je močno primanjkuje, pa klimatske spremembe, ki narekujejo drugačno ukrepanje, marsikje tudi zalivanje trt. Cene se namnožijo še v prodajni verigi, tudi tam se transport in delovna sila dražijo, svoje vzame še država.

Če bodo zares uvedene, bodo ameriške carine najbolj prizadele živilski sektor v Franciji in Italiji. Ti državi sta tudi lobirali za drugačne povračilne ukrepe, kar je povzročilo nemško nejevoljo, češ da izvoz vina in pistacij ne sme zamajati skupnega nastopa. Giorgia Meloni bo prihodnji teden pri Donaldu Trumpu v Washingtonu, gotovo bosta govorila tudi o vinu. Italijanski izvoz je bil do nove Trumpove odločitve ustavljen, v Livornu je desetine kontejnerjev z vinom, ki bi že moralo biti najmanj sredi Atlantika, verjetno bo zdaj vendarle šlo na pot.

Posledica carinskih kolobocij bodo (še) višje cene. Ne le v ZDA, ampak nasploh, pri čemer je vprašanje, kakšne podražitve lahko prenese tržišče in kako se bo odzivalo. Kmetje se bojijo špekulacij in izgovorov na povišanje ameriških carin ter podražitev, tudi neopravičenih, pri vseh členih prodajne verige. Marketinški pritisk na evropsko vinsko tržišče ne bo nadomestil morebitnega zmanjšanja izvoza v ZDA, naraščajoča kitajska pridelava, ki presega rast tamkajšnje porabe, pa prav tako ne daje dobrih obetov evropskim vinarjem za izvoz na tržišče, ki je bilo včasih videti brezkončno. Ruski trg je načeloma zaprt zaradi embarga, a marsikdo pošilja vino po obvodih, na rastočih trgih se v konkurenco vključujejo tudi države tako imenovanega “novega sveta”, v gneči na terenu dumping ni izključen.

Slovenskega vinskega izvoza je malo, kakšnih 20 milijonov evrov, kar je na globalni ravni statistično skorajda zanemarljivo. Vendar je treba vedeti, da izvoz pomaga vzdrževati slovenski vinski kozmos in tukajšnjo kulturno krajino, ki ohranja živahne vasi zlasti na Vipavskem in še posebej v Brdih. Krčenje slovenskih vinogradov se nadaljuje, sicer še najmanj na Primorskem, za obrnjen trend pa ni videti nobenega utemeljenega razloga. Tudi kmetijsko ministrstvo ima preveč odprtih front, da bi lahko konsolidiralo razglašeno slovensko vinsko promocijo, ki nima jasnih prioritet in opredeljenih ciljnih držav. Kljub prepričanju v kakovost je v svetovni vinski džungli težko uspeti z neprepoznavno kolektivno znamko Made in Slovenia.

Po drugi strani pa je majhnost prednost. Vinarji, ki so dolgo na svetovnem odru, znajo razpršiti svoj pridelek in kompenzirati nihanja na posameznih trgih. V niši tako imenovanih naravnih vin so nekateri slovenski vinarji dobro zapisani in so v številnih vinskih barih svetovnih velemest, tudi veliko slavnih restavracij ima kakšno slovensko vino, v tem segmentu je v ospredju Marjan Simčič. Pogosto pa gre pri vsem skupaj tudi za to, da imajo vinske karte vknjiženo državo več …

“Vino je težko prodati, še težje pa je dobiti plačilo,” je ondan v Veroni ugotavljal slovenski vinar in razkril še eno zagato vinskega sektorja, ki je zelo trdno zakoreninjena prav pri nas. Po pravzaprav kratkih treh desetletjih kar hitre rasti, se počasi vendarle izrisuje delitev dela na domačem tržišču. Nekaj vinskih trgovcev si sicer hodi po trepalnicah na ne zares velikem odru, a to je konec koncev tudi dejavnik razvoja vinskega trga.

V koroni, ko ni bilo potovanj in večerij v restavracijah, se je zdelo, da je za vinski sektor meja samo nebo. Ljubitelji vin so iz domačega fotelja naročevali vina iz vsaj razreda višje kot sicer, plačevali so vnaprej, pogosto pa so imeli tudi prevelike oči in so si nakopičili nenačrtovane zaloge. Tudi to je deloma razlog upada prodaje v minulih letih.

Videti je, da smo na pragu vinske krize. To bo čas, ko bo treba zelo dobro razumeti, da vino ni samo pijača, temveč je tradicija, kultura in urejena krajina, je tudi živahno in živo podeželje ter nenazadnje identiteta. Alternativa ni zgolj kaj drugega v kozarcu, temveč tudi robida na terasah, koder so desetletja prekladali kamenje, da je imela trta prostor za svojo rast.