Vino kot razglednica in vabilo na obisk

Svetovni vinski trg se krči. Statistika je neusmiljena, pritisk pa čutijo zlasti kmetje. Najbolj v regijah, kjer so dominantna rdeča vina in kjer so na valovih rdečega vala sadili velikanske površine. Francija je tako napovedala izsek prek 100.000 hektarjev vinogradov v nekaj letih, v Italiji od države terjajo čim prejšnjo podporo krizni destilaciji, ker so kleti polne. Strukturne tegobe, ki so jih v pomembni meri zakuhali naložbeni vinarji, seveda bremenijo tudi kmete. Pa ne le zaradi apetitov kapitalistov, del težav se tiče vseh, pri čemer je na nekatere zelo težko ali skorajda nemogoče vplivati.

Klimatske spremembe vplivajo tudi na geografijo vina in na občutljivost trt. Vinogradniki morajo ukrepati hitro in biti učinkoviti. Seveda to ne pomeni, da škropijo in trosijo kar koli vsevprek: vino je bolj kot kdaj koli pridelek s podpisom, vanj sta vtkana tudi odgovornost in ugled vključno z etičnimi prvinami o odnosu do narave, kupcev in svojih naslednikov na kmetiji.

V časih, ko je prihodnost videti negotova, je treba pogledati čez kak grič dlje. Konkurenca vinarjem niso drugi vinarji, prava konkurenca so multinacionalke s svojo ponudbo ter negotove in spreminjajoče se okoliščine.

Poznavanje narave in njenih procesov vključno s spremembami, kot so mile zime, aprilski mraz, novi, prej neznani škodljivci in bolezni ter posledično sosledje pojavov, ki jih nonoti niso poznali, terjajo veliko znanja in razmisleka, da je ukrepanje ustrezno. Zamude in napake so lahko usodne in vplivajo na pomemben izpad pridelka, popravni izpit je mogoč komaj prihodnje leto. Zaradi zaraščanja in očitno neustreznega gospodarjenja z gozdovi vse več vinogradnikov vije roke nad požrešnimi divjimi prašiči, jazbeci, srnjadjo in ptiči. Že res, da si z njimi delijo naravo, ampak nekako ne gre v veljavni družbeni kod, da kmetje pridelujejo hrano za divjad.

Sestavni del prilagajanja sektorja pa je žal tudi precej hiter osip vinogradniških površin: z vsakim opuščenim vinogradom je več robide in nekakovostnega gozda, tu in tam se praznijo tudi hiše. Za opuščanje se odločajo celo v vinogradniško najbolj razvitih in uveljavljenih regijah. Ključni razlog je, da ni naslednikov, saj imajo otroci druge interese in druge službe, vsakdanje delo v tovarni pod milim nebom jih ne zanima. Mikavni vinogradi bodo našli kupce, drugi pa …

Kljub krilatici, da vino nastaja v vinogradu, pa je pridelava zdravega in kakovostnega grozdja le en par rokavic. Vinarji so se seveda že zdavnaj pred trgatvijo odločili, kakšno vino bodo pridelali. Ker je v Sloveniji res velikih kleti komaj kaj, v večini pa so butične, družinske posesti, smemo govoriti o vinskih poetikah posameznih pridelovalcev. Usmeritve o pridelavi seveda temeljijo na številnih razmislekih in vplivih, krog ljubiteljev najdejo še tako eksotične vinske posebnosti. Veliko slovenskih vinarjev ima svoje prodajne niše in stalne kupce, a so poročila z globalnega vinskega trga tudi zanje vse bližja senca.

Menjava generacij na vinski sceni povzroča deficit publike. Baby boom generacija se je postarala in je manj aktivna. Mladi zlahka migrirajo k drugim pijačam, zdaj je v zagonu svet mešanih pijač, miksologija, kjer igro poganjajo brezosebne multinacionalke, iz vinskega sveta se je v koktajle uspelo zriniti le proseccu. Nasploh je izpostavljenost vinu manjša kot kdaj koli, četudi veliko lažje kot v starih časih doseže kateri koli kotiček sveta. Del populacije nima časa, druženje je drugačne sorte, draginja je opravila svoje, kamenček v mozaik dodajajo tudi čistunske kampanje, ki jih vinarji v Italiji še posebej izpostavljajo kot nerazumen boj proti pomembni sestavini njihove dediščine.

Vsaj v vinorodnih deželah, seveda tudi v Sloveniji, bi morali širiti zavest o tem, da je vino pridelek kmetov ter izraz tradicije in kulture vinorodnih krajev. Vino je iz vinogradov, ki so urejena kulturna krajina, z njim je nedeljivo povezana gastronomija, pripovedi o vinu so neskončna zakladnica razumevanja narave, poznavanja veščin in ljudskih modrosti. Okušanje in spoznavanje vina v okolju, kjer je nastalo, je izjemno doživetje, za tiste, ki niso doma blizu vinorodnih krajev, se zdi kot privilegij.

V časih, ko je prihodnost videti negotova, je treba pogledati čez kak grič dlje. Konkurenca vinarjem niso drugi vinarji, prava konkurenca so multinacionalke s svojo ponudbo ter negotove in spreminjajoče se okoliščine. Zelo dober, verjetno celo najboljši odgovor na nihljaje sveta so čim celovitejša doživetja tam, kjer je vino nastalo. Z njimi steklenica vina tam daleč v belem svetu postane razglednica z vabilom za obisk.

Vinski turizem je kompleksna ponudbena in organizacijska struktura vinorodne regije. Ponudniki morajo biti ustrezno opremljeni in organizirani, potreben je delujoč informacijski sistem, vsaj v osnovi so potrebne pripovedi s skupnim imenovalcem. Kleti, ki sprejemajo goste, morajo imeti veljaven delovni čas, protokoli ne morejo sloneti na dobri (ali slabi) volji ponudnika. Pozitivne izkušnje se obrestujejo dvakrat: gostje jih bodo širili, se sami vračali in naročali vino tudi doma.

Vinski turizem je seveda zadeva posameznih ponudnikov, predvsem pa je koncept njihove regije. Gre za vino, obenem pa za kulturno krajino, ohranjanje živega in živahnega podeželja, poslovne priložnosti, ki jih bodo videli tudi mladi, skratka za zeleno in trajnostno prihodnost. Saj se o tem pogovarjamo in to podpira tudi država, mar ne?