“Vilharjeve pesmi bodo Slovenci peli, dokler bodo Slovenci”

Po več kot 150 letih od nastanka med Slovenci vztrajno živijo predvsem Vilharjeve pesmi. Tiste, za katere se že v začetku 20. stoletja ni več vedelo, da so Vilharjeve, ker so jih Slovenci vzeli za svoje. “Ponarodele so in tudi po njihovih naslovih jih več ne prepoznamo, poznamo pa jih po začetnih verzih: Po jezeru bliz Triglava, Na goro, na goro, Zagorski zvonovi, pred vsemi pa je znamenita Lipa, ki zmeraj znova in kljub vsem preizkušnjam spet ozeleni in budi upanje v novi svet. Te pesmi se pojejo in jih bodo Slovenci peli, dokler bodo Slovenci. In to lahko štejemo Vilharju v čast,” ob dvestoletnici svojega rojaka razmišlja odličen Vilharjev poznavalec, profesor Silvo Fatur, slavist in publicist, rojen v Zagorju pri Pivki. Podobno velja tudi za Vilharjeve gledališke igre: Detelja, Župan, Poštena deklica, Striček. “Obšle so vse odre slovenskih čitalnic in bralnih društev,” pravi Fatur. Z navdušenjem je bila sprejeta tudi njegova spevoigra Jamska Ivanka, ki je bila prva spevoigra na Slovenskem. Z današnje perspektive Fatur zato ocenjuje, da je Vilhar opravil nadpovprečno pomembno delo tudi pri oblikovanju in utrjevanju slovenske zavesti. “Njegov vpliv na ljudi, na množice v teh krajih je bil svoj čas velik in pomemben, v podobo slovenskega naroda so tako vklesane tudi poteze dragocenega Vilharjevega dela.”

Tretji književnik, ki so mu postavili spomenik