Videz in resnica o tragičnem povojnem eksodusu

Prvi val odhoda okrog 250.000 ezulov iz bivše Julijske krajine se je zgodil že po zlomu fašizma jeseni 1943 in takoj po končani vojni leta 1945. Čez noč so namreč zbežali mnogi z nasiljem kompromitirani italijanski oblastniki, ki so se pod fašizmom naselili na prostoru Julijske krajine. Kajti v vsak večji slovenski ali hrvaški kraj je prispel popoln okupacijski korpus, ki bi naj “etnično” melioriral ta prostor. V njem so bili finančni stražniki, karabinjerji, lokalni upravitelji, fašistični veljaki, učiteljstvo, železniški uslužbenci, spremljajoči tehnični kader in drugi, mnogi z družinami vred. Po nekaterih ocenah bi jih naj bilo v celotni Julijski krajini približno 100.000. Ta “črni eksodus”, kot so ga ljudje poimenovali - verjetno zaradi njihovih črnih srajc -, je predstavljal približno 20 odstotkov celotnega števila izseljenih. A jih ne bi mogli šteti za begunce, ker so se vrnili tja, od koder so prišli.