Adela Pukl: “Šemljenje izvira iz čaščenja prednikov in duhov, ki živijo v naravi”

Namen je predstaviti šege pustnega časa, a vendarle: kaj je vaše področje dela oziroma delovno področje kustodiata za duhovno dediščino?

“Ob pustnih maskah in šegah dokumentiramo ljudsko glasbo in glasbila ter vraževerje. Tem smo leta 2009 dodali še preučevanje značilnih slovenskih blagovnih znamk. Leta 2010 smo začeli z razstavo Cockta, pijača vaše in naše mladosti, nadaljevali s Šumijem ... Pravkar se dogovarjamo z Ljubljanskimi mlekarnami in Pivovarno Laško Union. Ker se naše znamke počasi umikajo oziroma prehajajo v tuje roke, se nam zdi ohranjanje njihove dediščine resnično pomembno.”

Poznavalka duhovne kulture

Adela Pukl, etnologinja in kulturna antropologinja, je dvanajst let svetovalka in kustusinja kustodiata za duhovno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju. V pustnih dneh je terenka med množico slovenskih pustnih šeg, katere preučevanje in dokumentiranje jo sicer zaposluje skozi vse leto. Tako kot še množica drugih dragocenih ostalin slovenskega ljudskega duha. Čeprav je v etnologijo zašla po nasvetu mame, ve, da je bila to zanjo odlična izbira. “Ob gimnaziji sem z veseljem obiskovala tudi srednjo glasbeno šolo, a sem vedela, da tiste perfektnosti, ki jo zahteva študij glasbe, nimam. Ko mi je mama svetovala etnologijo in sem se seznanila z njo, nisem šla niti na informativni dan, pač pa sem se enostavno vpisala,” je hipno izbiro razložila Puklova. Ob dveh odličnih profesorjih - dr. Janezu Bogataju in dr. Vitu Hazlerju -, ki sta študente vodila na številnih terenskih vajah, jo je bogastvo ostalin preteklosti, ki ga hranijo ljudje, globoko potegnilo. Ker je delovno pot začela v enem od slovenskih gradov, je funkcionalni izrabi grajske dediščine namenila svoje magistrsko delo. Všeč ji je vsako delo blizu kulturne dediščine, a je hvaležna, da lahko preučuje, dokumentira in predstavlja v nacionalnem muzeju, kjer je širina neizmerna. Ceni prizadevanja ljudi, ki iz roda v rod ohranjajo živost nesnovne dediščine, a ne želi igrati inšpektorske vloge tistim, ki so kot njeni ohranjevalci zašli na kakšno stranpot. Ko skupaj s sodelavci koordinira vpise v register nacionalne in globalno pomembne Unescove dediščine, se zmore soočati s pritiski, ki ga to delo prinaša s seboj. Je raziskovalka v mednarodnih etnoloških projektih, avtorica ali soavtorica številnih člankov in publikacij o nesnovni dediščini in množice razstav. Vse učijo, a med njenimi najpomembnejšimi so bržčas tiste, ki spominu ohranjajo dragocene, pogosto inovativne, a žal minule blagovne znamke nekdaj povsem slovenskih podjetij.

Pa so podjetja pripravljena sodelovati?

“So. Nekatera bolj, druga manj, a se vedno bolj zavedajo, da je v tem hitrem, elektronskem času pomembno ohraniti znamke, ki so jih razvile pretekle generacije. Za to se morajo seveda zavestno odločiti in vse več jih to tudi naredi.”