Večina otrok je od Elvire Vatovec prvič slišala za obstoj šumnikov

Da bi znova sestavili zgodbo, ki je bila vselej nekoliko drugače zapisana, smo posegli po pisnih virih, obenem pa vzeli pot pod noge in obiskali nekaj pričevalcev. Prva je bila Elvirina nečakinja Elvira Jermaniš, rojena leta 1949, pet let po tetini smrti, ki z družino živi v Pradah.

Njej in sestri Aniti Dekleva, ki je zdaj doma v Parecagu, sta o danes “sloviti” Elviri veliko pripovedovala mama in oče, Elvirin brat Jože - Bepi, ki je svoji hčerki dal tudi ime Elvira v spomin na tragično preminulo sestro. Kar je ostalo na situ spomina, smo vtkali v pripoved o mladosti, ki jo je prekinila italijanska okupacija in zahteva “qui si parla italiano”. In v zgodbo o časih, ko je bilo domala vse drugače.

Elvira Vatovec (1922-1944)

Elvira Vatovec se je rodila 8. junija 1922 v Čežarjih, v zaselku Kozinci na številki 51, očetu Jožetu in mami Ani. Tam je tudi živela. Rojstna hiša stoji ob poti, ki vodi v Dekane in kjer so ob njeni stoletnici rojstva uredili tematsko krožno pot, za katero bodo predvidoma v prihodnjem letu izdelali tudi informativne table. Bila je bila zadnja od devetih otrok. Imela je štiri sestre in štiri brate, od katerih so ena sestra in dva brata umrli že kot dojenčki. Kot beremo v zborniku Napredna mladina Slovenske Istre 1919-1947 (1985, Ljubljana) v poglavju Padli mladinci in mladinke - sedem padlih partizanskih učiteljic, ki ga je napisal Herkul Jerman, je Elvira končala italijansko osnovno šolo v Čežarjih. “Med prvo svetovno vojno je bil oče v avstrijski vojski, zato je številna družina trpela veliko pomanjkanje. Mati je morala preživljati pet mladoletnih otrok. Preživljali so se z obdelovanjem zemlje, pri čemer so pomagali tudi še nedorasli otroci. Po očetovi vrnitvi domov se je gmotno stanje družine nekoliko izboljšalo, ker se je oče ukvarjal tudi s priložnostnimi zidarskimi deli. Tako kot bratje in sestre je morala tudi sama zgodaj poprijeti za delo. Odhajala je v Trst in pomagala prodajati kmetijske pridelke, kasneje ji je pa teta priskrbela delo pri bogati družini v Kalabriji, v Cosenzi. Bila je gospodinjska pomočnica tri leta, nakar se je vrnila domov. Medtem je umrla mati. Doma ni ostala dolgo. Odpravila se je najprej v Grčijo, nato pa v Tirano v Albaniji. Domov se je vrnila leta 1941, ko se je začela druga svetovna vojna. V Trst je nosila prodajat izdelke in občasno služila pri bogatih družinah. Kupila si je kolo in si tako olajšala pot v Trst.” Leta 1944 so jo v Dekanih ustrelili skupaj s sestro Marijo. ELvira je le nekaj mesecev leta 1944 poučevala otroke, sestra pa bila kurirka.