Včasih so zoper urok obrnili kanotjero

“Je vedenje, ki se prenaša iz roda v rod, lahko bi rekli po krvi. To je takrat, ko nekaj preprosto veš, da je tako prav,” z navihanim nasmeškom pove Alenka Kranjac, ki jo poznamo predvsem kot ljudsko pevko v istrski zasedbi Vruja, s katero sicer ni stopila na oder že nekaj let. A iz obdobja osebne stiske je metaforično in dobesedno skvačkala novo pot. Najprej sta si pred štirimi leti sledila fantazijska romana Vilinska kri ali Tovarišice posebne sorte in Mara, vilinska kraljična, oba prepojena z istrsko magijo in ženskim tovarištvom. Nato je utelesila še skrbno kvačkane Lutke iz Maljine skrinjice.

Koprčanka Alenka Kranjac, ki z možem Marinom Kranjacem, znanim istrskim glasbenikom in strokovnjakom za istrsko ljudsko glasbo, ter najstnikoma Vitom in Matetom živi v Bertokih, je začela pisati šele pred šestimi leti, v težkem življenjem obdobju. “Spominjam se, da sem si želela predvsem ustvariti svet žensk, ki bi me podpirale. Tako sem se lahko z domišljijo prestavila nekam, kjer vlada med ženskami tovarištvo, kar sem takrat zlasti v nekdanji službi pogrešala. Pisanje je bilo intenzivno, zlahka sem vizualizirala prizore iz knjige. Pomislila sem, kaj bo rekla teta Malja, pa se je kot blisk izpisalo poglavje.”

Istra je čarobna

Najbolj ji je pri srcu prav lik tete Malje, ki jo spominja na njeno nono: “Ona je znala vse pomiriti, rešiti, nikamor se ni mudilo, vedno je imela dovolj časa. Ko sem bila z njo, ni bilo težav. In tako je nastala Malja.” Ona in nekateri drugi liki so tudi nosilci magičnega sveta, kakršnega so poznali tudi Istrani in ki se je z leti iz življenja in zavesti večine izgubil.

“Spominjam se, da mi je tu pa tam rekla, naj si, preden smo šli na obisk k določeni teti, obrnem narobe “kanotjero”. To naj bi me zaščitilo pred morebitnim zlim urokom.”

Alenka kranjac

ljudska pevka, ljubiteljska pisateljica in ustvarjalka kvačkanih lutk

O mističnem izročilu Istre je začela razmišljati in raziskovati, ko je Marino Kranjac v sodelovanju z Andrejem Žibertom pisal predstavo s songi Nona, puvedte še ano, v kateri je bila tudi pesnitev o krsniku Bepu in štrigi Malji. “Blazno se je zaljubil vanjo, a ni vedel, da je štriga. Vendar je sumil. Ponoči sta se spreminjala v mačke in se krempljala na 'krožerah', križiščih ...” Zelo sta se imela rada, a ko je odkril njeno naravo, jo je zgroženo zapustil. “Zakaj? Ko ni bilo mleka, ga je začarala in pomolzla štrik, skrbela je svojega Bepota, vse bi naredila zanj, pa jo je kljub temu zasovražil ... Je ženska slaba, četudi je dobra? To me je tako razjezilo, da sem hotela Maljo prikazati v drugačni luči. Štrige so tudi dobre, niso samo 'vipere', zlobne ženske! V resnici delajo slabo samo slabim,” se namuzne Alenka Kranjac. Mimogrede omeni, da ženski, ki je obenem tudi mama, noben urok ne more blizu. “V tem pogledu so moški šibkejši. A se to sme povedati?” se zasmeji.

Z nemalo nostalgije se spominja otroštva v družbi non. Nona iz Trskega se je mlada preselila v Koper. “Spominjam se, da mi je tu pa tam rekla, naj si, preden smo šli na obisk k določeni teti, obrnem narobe kanotjero. Ali pa obujem navzven obrnjeno nogavico. To naj bi me zaščitilo pred morebitnim zlim urokom. Vedeli so, da imajo nekateri posebno moč, s katero so te uročili. In da niso vsi ljudje dobri. Za to je vedela tudi moja mama, ki je bila doma iz Pazina. Ni se zgodilo pogosto, vendar ti takrat niso nič pojasnjevali.” Tudi Alenkin oče je iskal vodo z bajalico in jo vselej našel. In ničesar ni pojasnjeval: “Njegov kredo je bil: živi in pusti živeti. To je morda izjavil enkrat, a me je ta misel zelo zaznamovala. Odprla mi je vrata v raziskovanje staroverstva.”

Morske deklice so živele tudi v Istri

Lani je izšla tudi njena prva dvojezična slikanica, naslovljena Ribič Livio - Livio il pescatore, ki jo je založila izolska Mestna knjižnica, na pobudo Marine Hrs in s pomočjo fotografa Zdenka Bombeka pa so namesto risanih ilustracij zgodbo upodobile njene lutke. “In veste, kaj sem med pisanjem o ribiču in morski deklici odkrila? Morske deklice so živele po vsem svetu, tudi v Istri! Najdemo jih tudi na kakšnem grbu,” pravi Alenka Kranjac. Njena pravljica bo predvidoma v kratkem zaživela tudi v živo na prav posebnih pripovedovalskih večerih. 

Kvačkanje proti skrbem

Kvačkala je že od nekdaj, vendar sprva nezahtevne izdelke, kot so mošnjički in pregrinjala. “Je izjemno terapevtsko, pomirja, sprošča in trenira možganske celice. Po eni strani si lahko ustvarjalen, vsaka zanka je užitek, a obenem si osredotočen, vstran od vsakdanjih skrbi,” poudarja.

Od tam do Lutk iz Maljine skrinjice je preteklo nekaj let. Maljina skrinjica je bil sicer delovni naslov za prvi roman, a je urednik Peter Amalietti predlagal naslov Vilinska kri. “Ker si ženske iz roda v rod prenašajo znanja, kot bi šlo za svojevrstno genetiko. Ne veš, kako, ne veš od kod, a znanje preprosto imaš,” zatrdi.

Skrinja posebnih zakladov

Skrinja, kakršne so imele none, je bila za sogovornico podoba nečesa skrivnostnega, kjer so se hranili domači zakladi, lepe reči. “Vedno me je zanimalo, kaj je v skrinjah, kaj vse tam hranijo ...” Tudi sama ima prav posebno skrinjo, pravzaprav pravi kvačkarski oder, ki je za nekaj časa zamenjal glasbenega. Ta stoji v pisani ustvarjalnici, pod njim pa je nastala priročna shramba za najrazličnejše pripomočke. “Prav na tem odru sem vizualizirala deklico, ki binglja z nogami na nekakšni skrinji zakladov in se mi smeji. Kaj mi sporoča? Kje so ti zakladi?” se je takrat spraševala. Kasneje si je sama pojasnila, da gre za otroka v vsakem od nas, ki ga moramo odkriti, da bi razvili vse svoje potenciale: “Pogledati je treba v svojo skrinjo potencialov. V njej sem v času življenjske krize odkrila lutke.”

Ko je ugotovila, da poklica pedagoginje ne bo več mogla opravljati, se je nemalo ur spraševala o novi poti. Od malih nog si je želela poučevati ter peti, oboje se ji je izpolnilo. A v svetu poučevanja je odkrila plat, s katero se ni mogla sprijazniti, skupina Vruja pa so v resnici moževe sanje.

Ko je nekega dne po spletu raziskovala neskončne možnosti, ki jih ponuja kvačkanje, so se pojavile lutke, prav tiste, na katere je misel zaradi izjemne zahtevnosti izdelovanja pred leti opustila. V drugo ji je kot po čudežu steklo in začela je uteleševati lutke, ki so od leta 2020 zasedle vse več prostora v njihovem domu v Bertokih in v njem srcu, saj poleg mnogih ur dela vanje vlaga tudi ogromno ljubezni.

Na prošnjo moža Marinota je začela oblikovati tudi lutke v istrskih nošah. Prvi je nastal koprski paolan, ki so se mu kasneje pridružili še drugi, kajpada tudi šavrinka. “Vendar na tem koncu nismo imeli samo šavrink, ne smemo pozabiti, da smo imeli tudi plemstvo. Zakaj ne bi v Kopru upodabljali tudi bogate renesanse, saj smo jo prav tako imeli v našem prostoru. Lahko bi se po vzoru Pirana po Kopru sprehajal nekdo oblečen v grofico Grisoni, zakaj pa ne?” razmišlja o morebitnem bodočem projektu.

Izdelava lutk, za katere porabi po več deset ur, je izjemno zahtevna, zlasti zato, ker želi, da so prav vse podrobnosti kvačkane, tudi, denimo, plisiran kamižot. “To niso igračke. So unikatne portretne lutke, ki jih lahko izdelam tudi po željah naročnika, a zaradi vloženih ur in znanja ne morejo biti poceni,” pojasni ustvarjalka, ki je nedavno postala samostojna podjetnica in svojo dejavnost poimenovala Dolcetesoromio. Po manj kot treh letih intenzivnega ustvarjanja in spletnega učenja od profesionalk z vsega sveta je pri obrtni zbornici pridobila tudi certifikat domače oziroma umetnostne obrti.


Najbolj brano