Vabijo jih k Ani Roš, pridejo na burek

V slovenskem turizmu se kljub načelnim usmeritvam v prvo vrsto znova in znova zrinejo veliki hotelirji s svojimi koncepti, problemi in zamislimi. Turistične konglomerate so v neki tranzicijski fazi prevzela velika podjetja iz drugih dejavnosti, ki so po vrsti shirala. Istrabenza sploh ni več, Sava je zgolj še turizem, pravzaprav gre za največje turistično podjetje v državi v večinski državni lasti in z dobrimi zvezami na vseh odločevalskih ravneh. Vsakič, ko so iskali novega lastnika za Savine objekte, se je nekaj zalomilo, projekt novega zagona je bil potisnjen v prihodnost, negotovost, kaj in kako, pa ni omogočala investicijskega in promocijskega zagona. Gotovo je v njihovem sistemu veliko znanja za upravljanje turističnih objektov in z njimi povezanih doživetij, pa tudi veliko znanja (in spretnosti) za krčenje stroškov, kar pogosto niža raven in kakovost ponudbe in storitev. Ne le v njihovih objektih, tudi v njihovem okolju, na katerega hočeš nočeš pomembno vplivajo.

Ker država ni uredila gigantov, nima časa in energije za ukvarjanje z dinamičnim in perspektivnim delom slovenskega turizma, kjer se skriva tako željena “dodana vrednost”, ki ni utemeljena zgolj na “obvladovanju stroškov”. Zaradi injekcij v velike riti so spodbude majhnim, profiliranim ponudnikom manjše, kot bi lahko bile in kot so pri konkurenci onstran meja. Velika sreča manjših je slovenska turistična promocija, ki gradi na ponudbenih stebrih, ki ne zajemajo celotnega spektra, a gotovo delujejo kot pomemben magnet za goste, ki jih v Slovenijo sicer ne bi bilo.

Ker država ni uredila gigantov, nima časa in energije za ukvarjanje z dinamičnim in perspektivnim delom slovenskega turizma, kjer se skriva tako željena “dodana vrednost”, ki ni utemeljena zgolj na “obvladovanju stroškov”.

Sloveniji ogromno manjka, da bi bila celovit turistični butik. Morda je smiselno najprej reči, da je butična ponudba profilirana in specializirana, namenjena je manjšim skupinam, usmerjena k njihovim pričakovanjem in potrebam. Tako kot nekateri želijo v velike luksuzne hotele z vsem, kar je mogoče in zajtrki na deset in deset metrskih pultih, so drugi pristaši manjših, mirnejših in specializiranih namestitev, v katerih so v tesnem stiku s svojimi gostitelji in okoljem, da srkajo izkušnje in doživetja ter “živijo kot domačini”.

Ko gre za gastronomske turiste, najsi bo usmerjene k visoki kulinariki ali vinskim dogodivščinam, ni nobene skrivnosti: njihovi dnevni budžeti so povprečno višji, višji celo od proračunov smučarskih turistov navkljub ogrevanju in smučarskim vozovnicam. Ko so motiv aktivnosti v naravi, je na Primorskem izpostavljen primer Posočje: visoko povpraševanje je prilagodilo ponudbo. Tako imenovanega butika je tam (pre)malo, prilagajanje ponudbe pa ima razloge prav verjetno tudi v zapletenih postopkih za pridobivanje papirjev in investicijskega denarja za bolj kakovostne namestitve. Posledica vsega skupaj je tudi, da marketi premagujejo gostilne.

Brda v prvi vrsti, pa Kras in Vipavska dolina ter notranjost Istre imajo izjemno razvojno priložnost v butičnem turizmu. Brda so korak ali dva pred drugimi, v Istri pa nikoli niso znali slediti kolegom iz hrvaškega dela polotoka. Tam so butične, med njimi tudi luksuzne in superluksuzne namestitve, pomemben gradnik turistične ponudbe. Stabilno politično, družbeno in ekonomsko okolje je zasebnim investitorjem dalo zagon, prav tako razvijajoča infrastruktura, tako državna kot zasebna. Vinske kleti delujejo po urniku, v najbolj izpostavljenih, ki jih obišče deset tisoče ljudi letno, pa največji delež prodaje opravijo na pragu domačije. Pa niti slučajno po diskontnih cenah!

Butične, torej manjše in specializirane namestitve, so v največji meri družinski projekti. Ko gre za podeželje, bi morali biti z vidika države prepoznane tudi kot ohranjanje njegove poseljenosti in dinamičnosti. Za to je potrebno predvidljivo in stabilno okolje z urejeno infrastrukturo, tako komunalno kot prometno in nenazadnje digitalno. Glede slednjega kratek preskok: oblikovala se je zanimiva skupina digitalnih nomadov, ki komunicira po svojih kanalih in v praznih sezonah polni namestitve v atraktivnih destinacijah. Med ključnimi pogoji za prihod pa je vsaj hitri internet.

Skratka, ker ima butični turizem tudi infrastrukturno in demografsko dimenzijo, ne more biti zgolj zadeva turistične promocije, temveč gre za večresorski projekt in urejanje zadev, kot so hitro pridobivanje dovoljenj (za gradnjo denimo), ustrezne kreditne linije v realnem času, ne nekoč v prihodnosti, ustrezne prometnice, javni prevoz, hitri internet …

Ondan je bilo v Vili Vipolže videti, da imajo ponudniki zamisli in energijo za razvoj na družini temelječe in k iščočim gostom usmerjene ponudbe. A dejavnik je tudi čas. Bolj se bo odmikal, bolj bo v osredju dejstvo, da je alternativa butičnemu turizmu v čim manj okrnjenem okolju neokrnjena narava z veliko robide.

Slovenijo obdajajo dežele z dodelanimi koncepti na kožo pisanega turizma. Avstrija, severna Italija in hrvaška Istra so svetovne velesile. To je za Slovenijo priložnost, a le, če bo ponudba vsaj približno primerljiva. Sicer bomo vse bolj živeli v razkoraku, ko bomo vabili k Ani Roš, prišli pa bodo na burek.