V spomin: Silvester (Silvo) Fatur (1935-2023)

Potem so prišli še Nemci in njihovo nič manjše nasilje. In na koncu osvoboditev, slavoloki, zastave, petje in vriskanje. Zatem pa še nasilje novega režima v mračnih letih kominforma, pritiske na cerkev, politično enoumje, preganjanje političnih nasprotnikov, prisilno oddajo pridelkov, izgubo Trsta, od katerega je Pivška v veliki meri živela, nikjer nikakršnega zaslužka in množični pobegi mladih čez mejo. “In to je bolelo,” je dejal Silvester Fatur v intervjuju (Primorska srečanja, št. 314-315/2008), “in vse sanje o svobodi so se sesipale.”

Selitev k morju

Po končani osnovni šoli se je Silvester Fatur vpisal na postojnsko gimnazijo, leta 1954 na njej tudi maturiral in leta 1961 diplomiral na slavistiki v Ljubljani. Poklicno pot je začel na osnovni šoli v Pivki in jo nadaljeval kot profesor slovenščine na postojnski gimnaziji, kjer je bil tudi ravnatelj kakšno desetletje; gimnazija si je pod njegovim vodstvom pridobila sloves kakovostne šole. Vmes je opravljal razne odgovorne funkcije na področju kulture in bil v Kavčičevih letih poslanec Prosvetno-kulturnega zbora SRS.

Silvester Fatur je poklicno pot začel na osnovni šoli v Pivki in jo nadaljeval kot profesor slovenščine na postojnski gimnaziji, kjer je bil tudi ravnatelj kakšno desetletje; gimnazija si je pod njegovim vodstvom pridobila sloves kakovostne šole.

Leta 1978 se je z družino preselil k morju, se zaposlil na koprskem Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, bil nekaj let predstojnik enote in devet let svetovalec za šolstvo Republike Slovenije na Tržaškem.

Ob devetih knjižnih delih šteje njegova bibliografija prek 350 enot, ki jih je objavljal v različnih publikacijah. Bil je med pobudniki in začetniki dijaškega obmejnega srečevanja Primorske (DOSP), vsakoletne kulturne in športne manifestacije, ki zbere več sto udeležencev in se že leta seli po srednješolskih središčih celotne Primorske, tudi zamejske. Poleg tega je bil tudi pobudnik Primorskih slovenističnih dnevov, strokovnega in spoznavnega druženja slavistov z obeh strani meje, ki že skoraj dve desetletji namenjajo strokovno pozornost slovenskemu jeziku ob meji in primorski književnosti. Menil je, “da materinščina ni le sredstvo medsebojnega komuniciranja, ampak bistvena identifikacijska značilnost katerega koli naroda. Zavedati se moramo, da mnogi jeziki na svetovni ravni izumirajo … Zato je za njeno ohranjevanje ključna raba v vseh različnih položajih osebnega in družbenega življenja ... Ni nobene druge poti za prihodnost slovenstva, kakor da se jezika, ki je nastal z nami vred kot resnica našega počlovečenja, oprimemo posebno danes, ko se z globalizmom vtihotapljajo v nas bližnje in daljne skušnjave lahkotnega svetovljanstva.” Za življenjsko delo pri vzgoji in izobraževanju je leta 1994 prejel najvišje priznanje, Nagrado Republike Slovenije, leta 2000 pa je postal častni član Slavističnega društva Slovenije.

Faturjeva ljubezen do rodne Pivške in Primorske

O rodni Pivški, ki mu je prirasla k srcu, je Fatur v navedenem intervjuju dejal, da je ta navezanost na rodni kraj “nekaj iracionalnega, nekaj, kar je lastno tudi lastovkam, ki se znova in znova vračajo v svoja gnezda”. Njej je posvetil svoje spise že v mladosti in še bolj na jesen življenja, ko se je zavedel, da so nekateri ustvarjalni ljudje s Pivškega ostali živi v zavesti ljudi, literarno zgodovinsko pa po krivem bolj ali manj zanemarjeni. In iz teh razmišljanj in občutkov je nastalo nekaj knjižnih del na to temo. Kot denimo knjižica Vrnitev Miroslava Vilharja in kasneje izbor njegovih pripovednih pesmi Vrh skaline silovite. Potem zbrani spisi Lee Fatur v knjigi Dom dedov in na koncu še biografska zloženka Oče, sin in zagorski zvonovi.

Ob Pivki pa je Fatur doživljal kot svojo tudi celotno Primorsko, “kot deželo koreninjenja njegovega rodu in jo pri tem sprejemal v njeni zemljepisni, zgodovinski in kulturnozgodovinski razsežnosti”. Na vprašanje v intervjuju, kako doživlja Primorsko, se je iz njega usula množica imen ustvarjalnih primorskih ljudi (Bevk, Kosovel, Kette, Kosmač Vilhar, Gradnik, Gregorčič, Pregelj, Srebotnjak, Vojko ...), kot tudi simbolnih krajev (Benečija, Gorica, Trst, Bazovica, Kras, Postojnska jama, Snežnik ...). Bil je zvest sodelavec revije Primorska srečanja, ki je štiri desetletja bogatila duhovni svet Primorske in se je boril zanjo, a so jo številni duhovno omejeni upravitelji Primorske in republiški birokrati pomagali uničiti.

Fatur in tigrovsko vprašanje

Med dogajanji, ki so ga posebej vznemirjala, je bil tudi zakrknjen molk oblasti o Tigru. Kajti že v otroških in najstniških letih je velikokrat slišal govoriti ljudi o tigrovcih z velikim občudovanjem. S somišljeniki je že v študentskih letih poskušal razbiti ta molk, a so to oblasti odločno preprečile. Nakar se je v naslednjih letih sam poglobil v ta problem in objavil članek (Obala, 1972) s kritičnim vprašanjem v naslovu Zakaj molk o Tigru? Čemur so potem sledili še drugi kritični spisi na temo podcenjevanja in zamolčevanja Tigra. Na kar se je po padcu režima leta 1994 vključil v pripravljalni odbor za ustanovitev društva Tigr Primorske in predsedoval njegovemu ustanovnemu občnemu zboru v Postojni. A na njem je prišlo do hudih diskusijskih spopadov med udeleženci pomladne usmeritve, ki so zahtevali, da se razkrije vsa resnica o Tigru, tudi tista o njegovi bridki usodi pod komunizmom, in tistimi, zlasti iz borčevskih vrst, ki so se temu upirali ali ta zamolčana dejstva zanikali. Fatur je v intervjuju o tem resignirano dejal, “da bo do poenotenja pogledov potrebnega še dosti dokazovanja in razčiščevanja”. To se ni zgodilo, ampak je po skoraj hkratni tragični smrti štirih ustanoviteljev društva ob desetletju njegova obstoja prišlo do razkola med obema strujama. Kljub temu pa je Fatur kasneje priznal, da je društvo v prvem desetletju “opravilo veliko delo. Tudi s svojim glasilom, predvsem pa s celim nizom spominskih obeležij po krivem zamolčanim Primorcem in z izdajanjem publikacij, ki razkrivajo vso resnico o Tigru.

Nekaj zabeležk o duhovni rasti Faturja

Ob družinskih in šolskih vplivih je pri Faturju igralo pomembno vlogo srečanje s stricem Jakobom Faturjem, duhovnikom na avstrijskem Koroškem, kamor se je zatekel v pregnanstvo najprej med nemško okupacijo in potem še pod nasiljem povojnega komunističnega režima. Pri njem se je zadržal dober teden dni in pri brskanju po stričevi knjižnici je odkril celo skladovnico emigrantske literature, o kateri dotlej ni imel pojma. Tu je tudi prvič bral Balantiča. V intervjuju je dejal, “da je vse to kar požiral, in da se mu je ob tem razkrila nova dimenzija življenja,” ki se je uresničila kasneje, “ko smo Slovenci ujeli svoj zgodovinski trenutek”.

Poseben pečat je dalo njegovi duhovni podobi tudi srečanje s knjižnimi deli Borisa Pahorja, “ki jih je bral z velikim užitkom…, in ob katerih bi se naj v marsičem potrjeval… Ob vsem tem branju je nadgrajeval svoja spoznanja …in dozoreval v zvestobi slovenstvu, ki mu je bila položena že v zibelko, in ki jo je Pahor branil tako neomajno in neodjenljivo …,ter bil s tem eden od pionirjev samostojne slovenske države”. Dejal je še, “da je šolski ustroj v matici na vseh stopnjah domovinsko vzgojo izrazito zapostavljal vse do velikega jugoslovanskega spora o tako imenovanih skupnih jedrih …Tudi v novonastali slovenski državi vladajoči liberalizem ni za to izkazoval kakega posebnega posluha. Namesto domovinske vzgoje je ponujal državljansko vzgojo, ki je seve tudi potrebna, a nikakor ni to eno in isto.”