V cerkvi so se bahali s čevlji “na škrips”

V podplat čevlja so vstavili dva kosa usnja z licem skupaj, da sta se med hojo drgnila drug ob drugega, ob tem pa škripala. Take čevlje so poznali tudi na Trnovsko-Banjški planoti. “Ko je človek hodil, mu je čevelj cvrkal in je bil zato bolj fin,” se je spominjal čevljar Radko Bratuž, rojen leta 1923. Modna muha ni ostala neopažena. “To je bilo še posebno imenitno ob nedeljah pri maši, ko so v cerkvi vsi gledali za teboj,” je ponazoril Bratuž.

Še več pričevanj o gosposkosti škripajočih čevljev je etnolog dr. Bojan Knific zabeležil v knjigi Obutvena dediščina na Slovenskem, ki sta jo lani izdala Tržiški muzej in JSKD, v njej pa natančno popiše značilnosti obutve na naših tleh na podlagi različnih virov, ki so ohranili spomin nanje. Omeni tudi številne zanimivosti ter pregovore, povezane s čevlji, copati in drugo obutvijo. Čeprav je večina pričevanj vezana na geografski prostor, pa “ni mogoče govoriti o značilnih oblikah, ki bi zaznamovale obuvanje v nekem okolju - ne o 'tipičnih gorenjskih škornjih z vihali', kajti v marsičem so podobne nosili tudi drugod na Slovenskem”, poudarja Knific in dodaja, da je pri obuvalih treba upoštevati tako časovni kot družbeni vidik.