Dan upora proti ozkoglednosti

Okupator danes (praviloma) ne prihaja več v vojaški uniformi, temveč s kravato, “frnjolčastim” logotipom, s samozavestjo človeka, ki ne zna ničesar, a o vsem govori z absolutno gotovostjo. Pride z bebavim nasmehom in cenenim sloganom. Pride z idejo, da je nevednost isto kot mnenje, mnenje isto kot znanje, znanje pa nekaj elitističnega, sumljivega in nevarno podobnega resnici.

Veste, najhujša oblika okupacije našega časa je ozkoglednost.

To je tista miselna sobica brez oken, v kateri sedijo ljudje z velikimi funkcijami in majhnimi obzorji. Takšni, ki vodijo države, kot bi vodili prepir v gostilni. Ali pa takšni, ki gospodarstvo razumejo kot casino, diplomacijo kot resničnostni šov Kmetija, vojno kot PR-operacijo, kulturo pa kot program za deževne upokojenske popoldneve, ki vsebinsko ne seže dlje od “šavrink in anka šavrinov”. Ljudje, ki jih zgodovina zanima le toliko, kolikor jo lahko uporabijo za lastni marketing.

Svet je poln takih ljudi. Na eni strani oceanov kričijo možje, ki bi jih v resnejših časih pustili največ pri daljincu za televizijo, ne pa ob gumbih, ki lahko svet pahnejo v prepad. Drugje motorne žage vihtijo mesijanski ekscentriki, ki bi se na socialno državo najraje podelali. Tam, kjer bi morala govoriti modrost, govori maščevanje in kjer bi morala odločati treznost, odloča ego. V nekaterih delih sveta pa o življenju in smrti še vedno odločajo ljudje, ki mirno rušijo mesta in nato razlagajo, da branijo civilizacijo.

In mi? Mi nismo izjema. Tudi pri nas radi postavljamo ljudi na vrhove, potem pa osuplo ugotavljamo, da od tam ne vidijo daleč. Včasih ne vidijo niti do prvega stavka ustave, kaj šele do javnega interesa. Radi imamo voditelje, ki se hvalijo z uporništvom, v resnici pa se upirajo le preverljivim dejstvom, strokovnosti in osnovni sposobnosti. V parlamentarni demokraciji nam predsedujejo ljudje, ki bi morali najprej osvojiti razliko med institucijo in odrom za lastni performans.

Še bolj zanimivo pa postane na lokalni ravni, kjer je ozkoglednost še bolj domača, osebna in učinkovita. Priročna je tudi za roganje v zapisih, kot je ta. Na lokalni ravni ozkoglednost ne govori o geostrategiji, ampak izbira kadre, deli ključe, objavlja razpise in določa okus. Tam se pomembna mesta preprosto oddajajo po načelu: naš človek, naš fant, naša punca, naš občutek. Kompetence so lepo zaželene, a žal pogosto moteče. In potem se čudimo, da institucije životarijo, ideje hirajo, talent pa odhaja skozi stranski izhod.

Morda je imel Edgar Allan Poe prav, ko je pisal o duhu sprevrženosti. O tisti čudni človeški potrebi, da storimo napačno prav zato, ker vemo, da je napačno. Da izberemo slabše, ker nas draži misel, da bi izbrali boljše. Da nastavimo manj sposobnega, ker nas sposobnost drugih vznemirja. Da utišamo širino, ker nas lastna ozkost pomirja. Da uničimo nekaj dobrega samo zato, ker je tam. In kadar se pojavi kdo, ki vidi dlje, ki razume širše, ki presega lokalni dekor - ga sistem izpljune. Ne zato, ker bi bil slab, ampak ker ruši ravnotežje udobne povprečnosti. Ozkoglednost ne prenese konkurence. Še posebej ne takšne, ki je ne more razumeti.

Zato je upor danes manj romantičen, kot je bil nekoč. Ne skriva se po gozdovih, temveč v vsakdanjih dejanjih. Upor je, ko zahtevaš kompetentnost. Ko ne nasedeš kričačem. Ko bereš več, kot komentiraš. Ko strokovnjaku verjameš bolj kot samozvanemu preroku in ko ne pristaneš, da je povprečnost “čisto dovolj dobra”.

V manj kot tednu dni smo obeležili svetovni dan Zemlje in svetovni dan knjige. Dva praznika, ki sta - če ju vzamemo resno - pravzaprav akta upora. Skrb za planet je upor proti kratkoročnemu pohlepu, branje pa upor proti intelektualni lenobi. Oboje zahteva trud, razmislek in da pogledamo dlje od lastnega dvorišča.

Albert Camus je zapisal, da je svoboda priložnost, da postanemo boljši. Kar je elegantnejši način, da poveš nekaj neprijetnega: marsikdo je to priložnost zapravil. Nekateri posamezniki, nekatere ustanove in komisije, kakšen kabinet in sem ter tja tudi kakšno mesto.

Zato dan upora proti okupatorju letos razumimo sodobno. Naš okupator ni nujno tuja vojska. Pogosto je domača omejenost. Včasih sedi v kabinetu. Včasih v sejni sobi. Včasih v televizijskem studiu. Včasih pa žal tudi v nas samih - takrat, ko vemo, da nekaj ni prav, pa si rečemo: saj bo že.

Če se tej ozkoglednosti ne bomo uprli, si bomo natanko to tudi prislužili. Svet, v katerem o prihodnosti odločajo ljudje, ki ne vidijo prek lastnega portona. Družbo, v kateri je talent nevaren, znanje nadležno, pogum pa nepraktičen. In to ne bo tragedija zgodovine, temveč komedija naše pasivnosti. •