Upodobitev zgodovinskega spomina

Besede uglednega furlanskega fotografa Itala Zannierja, “da fotografija dopušča prikaz in svobodno umetniško interpretacijo stanja, razpoloženja in značilnosti okolja, ki obdaja ustvarjalca, vendar zgolj fotografska tehnika, četudi je v nenehnem razvoju, ne more doseči željene kvalitete in učinka, če ne temelji na senzibilnosti in talentu ustvarjalca”, so se mi zdele dokaj pomenljive in uporabne pri oceni fotografskega opusa Libera Pizzarella, ki je deloval v Kopru do leta 1955.

V tem kontekstu njegov opus valorizira njegov odnos do tedanjega koprskega okolja, ki je v vsej svoji raznolikosti avtorju ponujal teme iz vsakdanjega življenja. Podobe njegovih fotografij so bile torej motiv in vzpodbuda za refleksijo o prostoru današnje Slovenske Istre oziroma obalnih mest in njihovega zaledja, ki je doživljalo radikalne politične, gospodarske, družbene in demografske spremembe že v prvem povojnem obdobju oziroma po Londonskem memorandumu leta 1954. Hkrati s Pizzarellovim opusom torej sedanjim in prihodnjim rodovom posredujemo dediščino obdobja, ki je zaradi časovne oddaljenosti po eni strani že stopilo v pozabo oziroma postalo predmet zgodovinskih učbenikov, po drugi strani pa zaradi raznolikih žanrov in motivike predstavlja neprecenljivo dokumentarno vrednost, saj ohranja zgodovinski spomin in podobo tedanjega obalnega prostora zlasti iz časa cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO).

Libero Pizzarello (1904-1974)

Libero Pizzarello je bil rojen v Kopru, kjer je v času med obema vojnama pa vse do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja opravljal poklic fotografa, nato pa se je preselil v kraj Cividate al Piano v provinci Bergamo. Na Inštitutu Cesare Correnti v Milanu je poučeval fotografijo.

Iz svojega koprskega obdobja je zapustil izjemno bogat in zanimiv fotografski opus, ki obsega več kot 4500 fotografij, bodisi pozitive, negative oziroma kontaktne kopije in fotografije na steklu. Večji del gradiva je ob odhodu iz Kopra leta 1955 vzel s seboj, vendar ga je začel že v zadnjih letih svojega življenja sistematično urejati in opremljati s podnapisi, preostalo gradivo sta po njegovi smrti uredili hčerki Gabriella in Aurora po strokovnih nasvetih Inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Bergamu.

Nekaj gradiva se je ohranilo tudi v Kopru; največ v Pokrajinskem muzeju, nekaj malega v fotoarhivu Skupnosti Italijanov »Santorio Santorio«, precej fotografij je tudi objavljenih v različnih revijah, monografskih edicijah in drugih priložnostnih izdajah.