Umetnost posnemanja, prikrivanja in zavajanja v naravi

Ko na kakšnem sprehodu ali izletu vidim stenico črtasto pižamarko (Graphosoma italicum), takoj pomislim na barve dresov, ki jih nosijo nogometaši slovitega Milana. Tudi fotogenična stenica ima značilno progasto rdeče črno kombinacijo. In čemu tak barvni vzorec? Tako stenica že na daleč opozarja morebitne plenilce na svojo neužitnost ali strupenost. Plenilci se naučijo barve povezovati z neprijetno izkušnjo pri prehranjevanju s takimi živalmi, zato se jih na daleč ogibajo. Že od nekdaj so ljudje iskali vzorce v naravi, ki so jih navdihovali in so jih zato posnemali. Tako lahko danes vidimo mnoge vzorce, ki načrtno posnemajo barvne kombinacije v naravi ali pa je to povsem slučajno, kot v omenjenem primeru pižamarke in pri nogometnih dresih. Podobno bi lahko rekli za nek drugi prestižni italijanski nogometni klub Juventus, za katerega je značilen črnobel progast vzorec, ki je v naravi značilen za zebre. Progast vzorec zebram pomaga pri nadležnih obadih. Ko so delali poskuse z zebrami, konji in z zebrastim vzorcem odetimi konji, so ugotovili, da so obadi veliko bolj napadali konje brez vzorcev. Ko recimo na potopih v južnem Jadranu vidim polža gološkrgarja (Peltodoris atromaculata), je ta vzorec identičen, kot ga imajo psi pasme dalmatinec. Pikčasti vzorec razbije obliko polža, poleg tega opozarja plenilce, da gre za neužitno vrsto, ki v sebi kopiči strupene snovi, ki jih pridobi prehranjevanjem s spužvo figovko (Petrosia ficiformis).

Polž Peltodoris atrimaculata ima vzorec dalmatincev

Foto: Borut Mavrič

Lažno oglaševanje

Zdi se smiselno, da dajo v naravi strupene in neužitne živali vedeti, da so res take. Tako nam rumenočrna kombinacija, značilna za mnoge socialne žuželke kot so čebele, ose in sršeni, ter za osaste pajke med nevretenčarji, in na primer za močerada (Salamandra salamandra) ter hribskega urha (Bombina variegata) med vretenčarji, sporoča, da gre za strupene živali. Manj pogosta je rdečečrna, ki sem jo že omenil pri črtasti pižamarki. V morju pa je takih svarilnih kombinacij še bistveno več. Vsem je skupno, da plenilca opozarjajo na dejansko strupenost oziroma neužitnost. Ko plenilec doživi neprijetno izkušnjo, se v prihodnje plena izogiba. Takemu oponašanju pravimo v biologiji Müllerjeva mimikrija, ime pa je dobila po entomologu Fritzu Müllerju. Sedaj vemo, da je rdečečrni vzorec pižamarke dejansko primer Müllerjeve mimikrije, saj gre za neužitno vrsto.

A v naravi se dogajajo tudi primeri, kjer nekateri organizmi oponašajo druge, čeprav sami niso strupeni ali neužitni. Na tak način zavajajo plenilca. Eden prvih, ki je odkril, da lahko žuželke posnemajo druge sovrstnike ali objekte, je bil viktorijanski naravoslovec Henry Walter Bates. Naključje je hotelo, da se je v mladih letih z njim družil Alfred Russell Wallace, soodkritelj nauka o evoluciji, ki ga danes pogosto pripisujemo le Darwinu.

Bates in Wallace sta v mladih letih sanjarila, da bi se udeležila ekspedicije v Amazonki in naposled jima je to leta 1848 le uspelo. Bates je v tropskih pragozdovih ob Amazonki spoznal, da nekateri metulji oponašajo barvni vzorec drugih metuljev, ki so strupeni in s tem zavajajo plenilca. Kljub temu, da je bil eden najboljših poznavalcev metuljev svojega časa, je potreboval kar nekaj časa, da je prišel do spoznanja, da gre za zavajanje. Ko se je vrnil z ekspedicije, naj bi pri prebiranju Darwinove knjige o izvoru vrst prišel do spoznanja, da je zavajanje posledica naravnega izbora. Batesov prijatelj Alfred Russell Wallace se je o mimikriji slikovito izrazil: “Oponašalci so videti kot igralci ali maškare, oblečeni in naličeni za zabavo, ali pa kot prevaranti, ki se poskušajo izdajati za znane in ugledne člane družbe”. Danes take primere posnemanja drugih živih bitij poznamo pod imenom Batesova mimikrija. Primerov je na kopnem in tudi v morju ogromno. Tako naj za primer omenim metulje steklokrilce (Sesiidae), ki posnemajo barvni vzorec nevarnih os in sršenov. Za take vrste je to učinkovita strategija preživetja.      

Živi list mojstrsko oponaša prave liste

Foto: Lovrenc Lipej

Veščine prikrivanja

Sposobnost biti plenilcem neviden je velika kompetitivna prednost v živalskem svetu, tako za plen kot tudi za plenilca. Da pride do prilagoditev, povezanih s prikrivanjem, mora priti do morfoloških in tudi vedenjskih sprememb. Mnogi organizmi lahko prikrivajo okolico z barvo, obliko, vedenjem, vonjem in še čim. Izjemni mojstri prikrivanja so sposobni do potankosti oponašati rastlinske dele kot to na primer velja za paličnjake in žive liste. Za namen prikrivanja in zavajanja imajo nekateri organizmi prečne ali vzdolžne proge, drugi širše trakove ali lise, tretji velike lažne oči in še marsikaj.

Tudi med stenicami, ki sem jih na primeru črtaste pižamarke izbral za iztočnico tega eseja, so nekatere, ki imajo posebne in dovršene plenilske tehnike, a tudi domiselne protiplenilske strategije. V angleščini pravijo plenilskim stenicam “assassin bugs” v povezavi s predstavniki zločinske sekte asasinov, ali po naše uživalci hašiša, ki so svoje ime dobili zato, ker naj bi morili pod vplivom hašiša. V dolgem procesu evolucije so se pri nekaterih plenilskih stenicah (družina Reduviidae) razvile zelo nenavadne prilagoditve. Njihovi mladostni stadiji se prekrijejo s prahom, da postanejo neopazni za plen. Ko se ta približa, ga prikriti plenilec z bodalastim ustnim aparatom prebode in v plen sprosti prebavne encime, ki notranjost plena razgradijo, plenilec pa vsebino posrka. V izjemni knjigi Vite formidabili (Čudovita življenja, 2024) entomolog Maurizio Casiraghi omenja nenavadni, skoraj mrakobni primer neke afriške plenilske stenice (Acanthaspis petax), ki se hrani predvsem z mravljami. Tudi mladostni stadiji te vrste se prikrivajo, le da si na svoj zadek prilepijo kupe glav poginulih mravelj, ki so jih uplenili. Ali mrtve glave mravelj kot trofeje na hrbtu mladih plenilskih stenic delujejo zastrašujoče? Pravijo, da ima strah velike oči. To velja še posebej za pajke skakače (družina Salticidae), plenilce omenjenih roparskih stenic. Ne gre za kakšno zastraševanje tekmecev, ampak za kamuflažo. V poskusih so namreč ugotovili, da pajki skakači, za katere je značilen izjemen vid, uplenijo v glavnem primerke, ki niso zakamuflirani, v primerjavi s tistimi, ki so. Nekateri domnevajo, da se pajki skakači pravzaprav izogibajo skupinam mravelj, ker se bojijo, da bi jih te napadle. Možna pa je tudi druga hipoteza, da gre za prikrivanje z vonjem, tako da vonj mravelj povsem prikrije vonj stenice.

Zakaj je zavajati in preslepiti druge tako pogosto v naravi? Goljufanje je strategija preživetja, ki je v naravi doživela razcvet kot neposredna posledica naravnega izbora. V zvezi s tem se je v knjigi The liars of nature and the nature of liars (Lažnivci v naravi in narava lažnivcev, 2023) domiselno izrazil biolog Lixing Sun: “Evolucija je nemoralen in brezsrčen proces, ki poteka pragmatično, ne da bi se oziral na etične preference, kodekse časti ali vrednostne sisteme.” •