Umetnost je brezmejna in tudi vojna je ne more zatreti

Igor Nesmijanov je v svetu umetnosti precej poznan in cenjen. Naši likovni strokovnjaki so njegova dela takoj označili kot presežna, čeprav ga, dokler pred tremi leti in pol ni zaživel med nami, niso poznali.

Prihaja iz Ukrajine, kjer je diplomiral na Državni akademiji za umetnost in arhitekturo v Kijevu, tam je že več kot 40 let tudi član društva umetnikov. Bil je profesor za scenografijo in scenograf v gledališču. V svoji bogati karieri je ustvaril scenografije in kostume za več kot 80 odrskih iger, a ob poklicnem delu je ves čas vztrajno in predano slikal. Njegov opus je zavidljivo bogat. Večina teh slik so olja na velikem platnu, a razvil je povsem svoj stil; zanj je značilno, da je oljna osnova polna linij, vrezov.

V svoji biografiji je nanizal že več kot petdeset odmevnih razstav v Ukrajini in drugje po svetu, denimo v Pragi, Torinu, Milanu, Brugesu, Chicagu ... Njegova dela je mogoče videti celo v Fundaciji za umetnost ukrajinskega zunanjega ministrstva, v Nacionalni fundaciji ukrajinskih umetnikov, v Ukrajinskem državnem muzeju gledališča in glasbene umetnosti ter v številnih zasebnih zbirkah po Evropi in ZDA.

Mačke po njegovo

Svoj novi dom je našel na Primorskem, kjer so ga Izolani lahko spoznali že kmalu za tem, ko je zaživel med njimi. V tamkajšnji Galeriji Plac Izolanov na Ljubljanski ulici se je namreč predstavil s svojimi deli. Takšnih, ki so sicer značilna zanj, je bilo tedaj na ogled le za vzorec, bile pa so po stenah razobešene podobe - mačk. Mačke po njegovo. Pisane, vsaka s svojim karakterjem, prepletene z ornamentiko, z motivi iz ukrajinske narodne zakladnice - to je dodobra spoznal ob pripravah ene od gledaliških predstav. Razstavljene mačke so bile manjših formatov, naslikane v gvašu. Tudi cenovno so bile precej dostopne, tako da zdaj krasijo marsikateri dom, saj so se obiskovalcem razstave takoj prikupile. Ne le da so bile privlačne umetnikove mačke; predvsem je tam zbrane očaral tudi umetnik sam. S svojo toplino, globino, srčnostjo, iskrivostjo, pristno preprostostjo - kljub res velikim življenjskim stiskam.

Nikdar ne bo pozabil, kako nestrpno je čakal na dan, ko je po zapletenih poteh iz vojnega Kijeva končno prispela pošiljka njegovih slik. Ko je nekaj novih znancev povabil na ogled svojih del, so domala obnemeli pred večmetrskimi platni. Kakšne mojstrovine! Na videz preproste, a obenem tako zelo prefinjene podobe. Zelo mile, nežne, zelo pretanjene ...

Brez odvečnega balasta

Zanj značilne figure na prvi pogled morda okorne/toge, a dejansko izjemno čutne, so na slikah zmeraj - gole. Kako to? “Med delom v gledališču sem dojel, da je kostum pravzaprav maska, ki skriva bistvo ... Tudi zaradi tega spoznanja upodabljam gole figure, telesa v gibanju, brez odvečnega balasta. Takšna izražajo tisto, kar je bistveno v našem življenju; ukvarjajo se z našimi sanjami, upanjem, seveda pa tudi s strahovi ter z večnim bojem med dobrim in zlim,” pojasnjuje Igor Nesmijanov.

Svoj slikarski opus razvršča v dve osrednji tematiki, in sicer sta to Izvir in Pot. Na razstavi v Ljubljani predstavlja dela iz tega drugega sklopa. Še to: domala na vsaki sliki je tudi umetnik sam. Ga je težko najti? Pravzaprav n. Če se boste sprehodili med njegovimi slikami, bodite pozorni na tisto najmanjšo figuro, drobceno, nežno, zvedavo, največkrat z angelskimi krilci ...

Sreča ob morju

Z življenjem v Izoli je zelo zadovoljen - kolikor je pač lahko zadovoljen nekdo, ki ga je vojna pregnala iz lastne domovine in je daleč od doma in vsega, kar je ustvarjal, gojil in razvijal vse življenje; nekdo, ki mu je vojna razdelila družino. A veliko mu pomeni, da sta tukaj vsaj njegov sin in vnuk. Vnuk je bil ob začetku vojne še mladoleten, kot težek sladkorni bolnik je moral čimprej v varno okolje. Z dedkom Igorjem sta hkrati prišla k nam, Igorjev sin pa se jima je pridružil malo pozneje. Vnuk je zdaj že študent.

Ne mine dan, da ne bi Igor ustvarjal, večino časa preživi v ateljeju; tudi način slikanja, kakršnega je ubral, je zelo zahteven in dolgotrajen, saj posamezno sliko ustvarja po več mesecev! Kadar ne slika, pa ga srečujemo kje ob morju, tudi v morju, ali pa na kakšnem kulturnem dogodku, zlasti na odprtjih razstav, ali pa tam, kjer odmeva dobra glasba.

Igor Nesmijanov je izjemno hvaležen človek.

Igor Nesmijanov: Izolski motivi, 2024

Foto: Lučka Lešnik

Za mnogo stvari in ljudi je hvaležen, najbolj pa za svoja tri življenja, kot rad poudari. Zveni nenavadno? Njegovo prvo življenje se je začelo, ko se je novembra 1949 rodil. In drugo? Leta 2016 je pripravljal (soustvarjal) eno najboljših predstav, in sicer z naslovom Naš razred, znanega poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianeka. Sredi intenzivnega dela so ga doletele hude težave s srcem in nujna je bila takojšnja operacija. Bila je zahtevna in izredno rizična, trajala je več ur, celo tri- do štirikrat več, kot je to običajno za tak tip operacije. Na srečo se je dobro iztekla. In, seveda, tudi okreval je uspešno. Pravi, da je to zanj pomenilo novo rojstvo, dobil je priložnost še za drugo življenje.

Pa tretje? “Tretje življenje mi omogočate vi tukaj. Hvaležen sem Sloveniji, hvaležen prijateljem. Februarja 2022, ko se je po vsej Ukrajini razbesnela vojna, sem pomislil, da bo življenja zame konec. Vendar ... ne le, da sem fizično preživel; pač pa sem dobil priložnost, da ponovno ustvarjam!”

Če boste obiskali njegovo razstavo, bodite pozorni na datume, kdaj so slika nastale; kar precej jih je iz zadnjih treh let, torej iz njegovega slovenskega obdobja.

Zgodba o prijateljstvu, solidarnosti, povezovanju

Kako to, da je Igor pravzaprav prišel v Slovenijo in prav v Izolo? V tem obmorskem mestu sta že pred več kot petnajstimi leti zaživela umetnika Eduard Belsky in Kateryna (Katja) Burlina, ki ju po tolikih letih bivanja in ustvarjanja pri nas likovni strokovnjaki umeščajo zdaj že med slovenske slikarje (Dejan Mehmedovič v monografiji Pregled likovne ustvarjalnosti v Slovenski Istri preteklih desetletij). Oba sta v galeriji, ki prav zdaj gosti Igorja, letos že razstavljala. Prav onadva (z družino) sta bila tista, ki sta Igorja spomladi leta 2022, v začetku vojne, povabila k sebi, da se je lahko umaknil na varno ... Katjin oče in Igor sta bila namreč sošolca, kolega, sodelavca v kijevskem gledališču in, seveda, dobra prijatelja. Za piko na i: Katja je na fakulteti študirala skupaj z Igorjevim sinom, Antonom Nesmijanovim, prav tako umetnikom, ki pa se zdaj bolj posveča gledališču kot slikarstvu. Naj omenimo, da ga je v gledališču v Kopru že bilo mogoče spoznati, ko je marca letos spregovoril in z videoodlomki predstavil svojo dramo o koncu miru, Kontrolna točka, ki jo je ustvaril v začetku te vojne in jo uprizarjajo v Kijevu in drugje po Evropi (trenutno imajo turnejo z njo romunski igralci). Anton si želi, da bi prej ko slej zaživela tudi na katerem od naših odrov ...

Skratka, vse te povezave so Eduarda in Katjo še dodatno spodbudile, da sta takoj po koncu miru ukrajinskim prijateljem in sorodnikom na široko odprla vrata, z njimi nesebično delila svoj dom, atelje, srce ... Pravzaprav je to čudovita zgodba o prijateljstvu, solidarnosti in povezovanj.

Povezuje pa kraje in ljudi že od nekdaj tudi železnica. Povezuje, prepleta, spleta nove zgodbe. To uspeva tudi Galeriji Slovenskih železnic (v upravni stavbi na Kolodvorski 11 v Ljubljani) - zdaj z razstavo Pot Igorja Nesmijanova, ki so ji za en mesec odprli vrata prejšnji teden, kot tudi že s prejšnjima iz niza treh razstav, torej aprilsko Eduarda Belskyega in septembrsko Katje Burlina. Seveda pa tudi s skladbo Parenzana še enega Izolana, Elvisa Šahbaza, s katero je samosvoj virtuoz na kitari pospremil že prvo od teh razstav, in pred dnevi, za konec te “izolske zgodbe” v Ljubljani, še to, Igorjevo.

Prav takšne zgodbe prinašajo svetlobo tudi v najtežje čase, vlivajo upanje, osmišljajo naše bivanje.Vse to znova potrjuje, da je umetnost brezmejna in da je tudi vojna ne more zatreti. •