Tina Bončina: “Če mora kdo po polnem tedenskem delovniku delati tudi čez vikend, je nekaj zelo narobe.”

“V zadnjih treh letih sem se začela srečevati s hujšimi primeri izgorelosti, pri katerih je bila to vodilna diagnoza in ne pridružena motnja ali nekaj, kar je sledilo. To me je spodbudilo tudi k razmisleku za nazaj, v koliko primerih, ki sem jih obravnavala kot depresijo ali anksioznost, je šlo pravzaprav za sindrom izgorelosti. Enoznačnega odgovora, zakaj postaja pogostejša, ni. Dejavnikov je več. Eden je gotovo družba, ki s svojimi spremembami postavlja v ospredje nove vrednote - to sta konstantna rast in dobiček, kar pa je nenaravno. Spremembe v družbi narekujejo tudi to, da mora biti vse dostopno in to zelo hitro, instantno. In tretjič, naša frustracijska toleranca je vedno manjša, vedno težje zdržimo neprijetnosti, ker smo se začeli blazno ukvarjati s pozicijo zadovoljstva; da je treba biti ves čas srečen in zadovoljen. Če vse troje povežemo, torej, da je treba vse hitro narediti, da mora biti vedno boljše in da je z nami nekaj narobe, če nismo stalno zadovoljni, potem že imamo plodna tla za izgorevanje.”

“Tako je. V istem podjetju ne bodo vsi izgoreli. Prisotni morajo biti tudi notranji dejavniki, ki to omogočajo. In ti dejavniki so - enega sem prej omenila - da je treba vedno delati še boljše, da se ne sme potožiti o svojih težavah, da se ne sme prositi za pomoč, da je treba vedno pomagati sočloveku, da je treba veliko delati, da se ne sme počivati, da je počitek stran vržen čas - in čas je seveda denar -, da nikoli nismo dovolj dobri, da nas nihče ne ceni, da naše delo ali naš trud ni spoštovan. Tako se ne počutimo koristni in delo opravljamo zaradi dolžnosti. Naše telo na to reagira s stresnim odzivom, ki postane kroničen, če nečesa ne spremenimo. Kronični stres pa telo poškoduje in zato zbolimo.”

Raziskovalka notranjih svetov

Tina Bončina je doktorica medicine in psihoterapevtka. Po študiju medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani je opravila sekundarijat na Univerzitetnem Kliničnem centru in nato delala na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Na samostojno pot se je podala leta 2010, sicer pa psihoterapijo izvaja od leta 2005. Zaključila je tudi študij transakcijske analize pri dr. Zoranu Milivojeviću in znanje nadgrajevala na podiplomskem študiju psihoterapije na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Je tudi prva slovenska terapevtka logosinteze. Izobraževanje je zaključila pri dr. Willemu Lammersu. Marsikdo se je, kot pravi, obrnil nanjo, ker je zdravnica, saj je imel veliko pridruženih zdravstvenih težav in je iskal psihične vzroke zanje. Njena kombinacija znanja in izkušenj zaradi dela v javnem zdravstvenem sistemu ji je precej koristila pri obravnavi takšnih ljudi. Knjigo o izgorelosti je napisala, ker se je nanjo obračalo vse večje število ljudi s podobnimi težavami, hkrati pa je ugotovila, da je znanje razpršeno po različnih panogah. “Nikjer pa niso vsi ti podatki zbrani v smiselno celoto, da bi lahko nekdo, ki že ima težave ali bi jih rad preprečil, dobil koristne informacije o vzrokih. Da bi lahko osmislil, kaj se mu dogaja, spoznal svoje stanje in vzgibe ter dobil smernice, s katerimi bi se lažje orientiral na poti okrevanja,” o odločitvi, da napiše knjigo, še pravi Tina Bončina. Prihodnji četrtek jo bo ob 19. uri predstavila v koprskem Domu knjige.