Trubarju je bil Vergerij “drugi za Bogom”
Nedavni domoznanski večer, prvi v tem letu, je v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper osvetlil vpliv tržaškega in koprskega humanizma na delo Primoža Trubarja. Dogodek je poudaril pomen renesančne misli in reformacije v našem prostoru, še posebej v luči dediščine Petra Pavla Vergerija, enega ključnih humanistov in reformatorjev 16. stoletja. Ponudil je tudi dragoceno razpravo o vplivu humanizma in reformacije na Slovenskem, še posebej v kontekstu povezav s Trstom in Istro.
Omizje sta vodila mag.Peter Štoka in Tedej Sušelj z Oddelka za domoznanstvo in knjižno dediščino v koprski knjižnici, razprava pa je združila ugledne strokovnjake, ki so osvetlili humanistične in reformacijske tokove na Slovenskem. Na omizju so sodelovali prof. dr. Marko Marinčič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), prof. dr. Vesna Mikolič (ZRS Koper, Univerza v Trstu), izr. prof. dr. Jonatan Vinkler (Univerza na Primorskem, Univerzitetna knjižnica UP), izr. prof. dr.Gregor Pobežin (UP FHŠ, ZRC SAZU) in dr. Salvator Žitko (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko). Večer je spremljala predstavitev ponatisa knjige “Vergerijeva molitev - Preghiera di Vergerio”, ki jo je predstavil Zlatko Gombar iz Evangelijske skupnosti Skala. Knjiga prinaša vpogled v miselni svet tega pomembnega reformatorja in odpira vprašanja o vlogi reformacije na Slovenskem.
Trubar je v Trstu spoznal humanistično poetiko
Prof. dr. Marko Marinčič je osvetlil zapostavljen vpliv Petra Pavla Vergerija na razvoj slovenske književnosti in reformacije ter opozoril na pomanjkanje kulturne samozavesti pri priznavanju tujih vplivov. “Slovenci nismo sposobni priznati dolga velikim kulturam, ki so vplivale na naš razvoj. Do nemške kulture smo bolj spravljivi, saj je njen vpliv očiten, medtem ko italijanskega raje prezremo, čeprav je bil prisoten že pri samem Trubarju,” je poudaril.
“Matejev evangelij, prvi del Nove zaveze, je neposredna Vergerijeva zasluga. Trubar v uvodu v prevod pravi, da mu je Vergerij drugi za Bogom.”
prof. dr. Marko Marinčič
filolog in prevajalec
Trubarjeva izobrazba je bila močno zaznamovana z renesančnim humanizmom, ki ga je spoznaval v Trstu pod mentorstvom škofa Bonoma, prvovrstnega humanista. Prav Bonomo ga je uvedel v humanistično poetiko in reformacijske tokove, kar pa v slovenski literarni zgodovini ostaja skorajda prezrto. Še bolj spregledana je vloga Vergerija, ki je bil ključen povezovalni člen med evropsko reformacijo in Trubarjem. “Matejev evangelij, prvi del Nove zaveze, je neposredna Vergerijeva zasluga. Trubar v uvodu v prevod pravi, da mu je Vergerij drugi za Bogom,” je izpostavil Marinčič.
Ironična pot mednarodne prepoznavnosti
Vergerij je bil tisti, ki je finančno in politično omogočil prve slovenske protestantske knjige, pri tem pa se je naslanjal na idejo širjenja reformacije med Slovani. Njegov vpliv ni bil zgolj materialne narave - Trubar se je sprva prevajanju upiral, saj ni znal grško in hebrejsko, Vergerij pa ga je neprestano spodbujal in prepričeval, da se loti dela. “Ko je Trubar končno prevedel Matejev evangelij, je Vergerij nemudoma poskrbel za njegov tisk in financiral preselitev tiskarne iz Tübingena v Rothenburg zaradi izbruha kuge,” je dodal prof. Vinkler.
“Trubar ni le preprosto prevajal, temveč je zavestno oblikoval jezikovno normo, ki je temeljila na govorjeni rabi in hkrati segla nad posamezna narečja.”
prof. dr. Vesna mikolič
jezikoslovka
Kljub tem neizpodbitnim dejstvom slovenska zgodovina Vergerija dolgo ni priznala, kar Marinčič pripisuje ideološkim okvirjem slovenske nacionalne zgodbe, ki je želela Trubarja prikazati kot povsem samoniklo figuro. “Edino, kar smo Vergeriju dali, je bilo poslovenjeno ime, nikakor pa ne priznanja za njegov prispevek,” je bil kritičen. Dodatno je izpostavil tudi ironično pot Trubarjeve mednarodne prepoznavnosti - kot reformacijski propagandist je Vergerij sestavljal sezname prepovedanih knjig in vanje vključil tudi Trubarja, s sarkastičnim pozivom inkvizitorjem, naj ga vendarle uvrstijo na seznam prepovedanih avtorjev. “To je bil eden redkih trenutkov, ko je Trubar postal mednarodno prepoznaven - po zaslugi Vergerija!”
Marinčič je sklenil, da je slovenska kulturna zavest Vergerija izrinila predvsem zato, ker bi priznanje njegove vloge zmanjšalo mit o Trubarjevi neodvisnosti pri oblikovanju slovenske književnosti. “Vergerij ni bil teolog, temveč propagandist - a brez njega slovenske reformacije, kot jo poznamo, preprosto ne bi bilo,” je zaključil.
“V tistem času so ljudje pričakovali bližajoči se konec sveta, zato so iskali načine, kako bi luteranske knjige širili v jeziku, ki bi ga razumeli od Alp do Turčije.”
izr. prof. dr. Jonatan Vinkler
literarni zgodovinar
Škof Bonomo kot ključni mentor
Prof. dr. Vesna Mikolič je osvetlila pomen Trubarjevega jezikovnega dela in vpliv njegove večjezične izobrazbe na razvoj slovenščine kot knjižnega jezika. Poudarila je, da je bil Trubar v stiku z nemščino, italijanščino in slovenščino ter da ga je prav stik z različnimi jeziki utrdil v prepričanju, da je tudi slovenščina lahko jezik Svetega pisma. “Če Vergerija v učbenikih sploh ni, je tržaški škof Bonomo omenjen le bežno, kot nekdo, pri katerem naj bi Trubar prevzel protestantske ideje. A v resnici je bil Bonomo ključni mentor, ki je Trubarja izoblikoval in mu dal intelektualno ter duhovno podlago,” je pojasnila.
V Trstu je Trubar kot njegov učenec pridobil prvo resno intelektualno in duhovno formacijo, kjer se je seznanil z renesančno filozofijo in pesništvom. Poseben poudarek je dala Trubarjevemu jezikovnemu zavedanju in njegovi odločitvi, da bo prevajal izključno v slovenščino, kljub Vergerijevim pobudam, da bi oblikoval širši slovanski knjižni jezik. “Vergerij je želel, da bi se svetopisemska besedila prevedla v jezik, ki bi ga razumeli tako Slovenci kot Dalmatinci, a Trubar je vztrajal pri slovenski različici in s tem jasno postavil jezikovno mejo,” je izpostavila Mikolič. Njegova odločitev je bila ključna za kasnejši razvoj slovenščine kot samostojnega knjižnega jezika. Hkrati je Trubar v svojem jeziku uporabljal veliko nemških besed, neposrednih prevodov in kalkov, kar je posledica njegovega okolja in stika z nemško reformacijo. “To ni bila njegova šibkost, temveč strategija - želel je, da bi bil njegov jezik razumljiv najširšemu občinstvu,” je poudarila.
“Vergerij je bil mojster propagande - njegove knjižice so bile prave provokacije, ki so krožile po Evropi.”
izr. prof. dr. Gregor Pobežin
zgodovinar
Zanimiv je bil tudi njen vpogled v Trubarjevo prilagodljivost pri pisanju. “Trubar ni le preprosto prevajal, temveč je zavestno oblikoval jezikovno normo, ki je temeljila na govorjeni rabi in hkrati segla nad posamezna narečja,” je pojasnila. Pri tem je bil vpliv njegovih izkušenj iz Trsta neprecenljiv, saj je tam pridigal v nemščini, italijanščini in slovenščini ter se srečeval s slovensko- in hrvaškogovorečimi verniki. “To pomeni, da je škof Bonomo že pred nastankom prve slovenske knjige imel stike s slovenščino in jo poznal na določeni ravni,” je dodala. Njena analiza Trubarjeve jezikovne zavesti je pokazala, da je imel jasno vizijo o pomenu slovenščine kot knjižnega jezika, vendar jo je oblikoval v kontekstu vplivov iz širšega evropskega prostora. “Ni se prilagajal le najpreprostejšemu izražanju, temveč je želel poučiti tudi tiste, ki bodo naprej učili ljudi brati - učitelje, duhovnike in pridigarje,” je zaključila Mikolič in dodala, da je bila Trubarjeva zavest o pomenu jezika ključen dejavnik pri nastanku slovenske književne tradicije.
Jezik, ki bi ga razumeli od Alp do Turčije
Prof. dr. Jonatan Vinkler je osvetlil vlogo Petra Pavla Vergerija pri širjenju reformacije in njegov koncept univerzalnega slovanskega knjižnega jezika, ki bi presegal zgolj slovenski prostor. Po njegovih besedah je zgodovinopisje vedno “eksegetična akrobacija”, saj zgodovinarji svet preučujejo skozi vzvratno ogledalo, ki pa je pogosto razbito. “Zagotovo trditi, kaj je bilo in kako je nekdo mislil, ni mogoče, lahko pa sklepamo iz virov,” je poudaril.
“Morda bomo dočakali dan, ko bo slovenska zgodovina sposobna priznati, da je Vergerij ne le pomembna reformacijska osebnost, ampak tudi del naše kulturne dediščine.”
dr. Salvator Žitko
zgodovinar
Württemberška luteranska deželna cerkev je že v 16. stoletju dojemala Notranjo Avstrijo kot svoje misijonsko območje, kar je vplivalo tudi na prizadevanja za širjenje reformacije v slovanskih deželah. Vergerij je pri tem odigral ključno vlogo - videl se je kot tisti, ki omogoča, da se Kristus lahko pogovarja s Slovani. Vinkler je pojasnil, da je Vergerij raziskoval različne protestantske prakse od Poljske do Češke in Litve ter bil urednik temeljnih bogoslovnih besedil čeških bratov in Husa. Njegova vizija prevodov svetih besedil ni bila zgolj kulturna, temveč močno povezana z misijonskim delovanjem protestantizma v Osmanskem cesarstvu. “V tistem času so ljudje pričakovali bližajoči se konec sveta, zato so iskali načine, kako bi luteranske knjige širili v jeziku, ki bi ga razumeli od Alp do Turčije,” je razložil Vinkler. Tudi Trubar je v pismu češkemu kralju Maksimilijanu II. navajal, da bi prevod Nove zaveze v slovenski in hrvaški jezik lahko prispeval k miru s Turki bolj kot vojaška moč.
Vergerij je Trubarja nenehno spodbujal k prevajanju
V svojem komentarju o Trubarjevi vlogi pri začetkih slovenske književnosti je Vinkler poudaril razliko med slovstvom in literaturo. “Pri Trubarju ne moremo govoriti o literaturi v pravem pomenu besede. Edini tekst, ki je v njegovem opusu blizu literarnemu izrazu, je poslovenitev pesmi Hansa Zaksa 'Kaj žaluješ, srce moje', kjer je pesniški subjekt avtonomen in verska misel šele sekundarna,” je opozoril. Vsa ostala dela so pretežno katehetska, poučna in cerkvenozgodovinska ter ne dosegajo ravni renesančne književnosti tistega časa, ki jo poznamo v italijanski, francoski ali češki tradiciji.
O avtorju
Filozof Tedej Sušelj je zaposlen na Oddelku za domoznanstvo in knjižno dediščino Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.
Vinkler se je dotaknil tudi vpliva nemščine na Trubarjevo slovenščino. Opozoril je, da je bil Trubar dobro seznanjen z nemško terminologijo in jo je pogosto prenašal v slovenščino, kar je bila posledica njegovega delovanja v večjezičnem okolju. Ob tem je citiral Trubarjevo pismo ljubljanskemu cerkvenemu odboru iz leta 1562, v katerem je reformator pojasnjeval, da bi lahko uporabil slovenske izraze namesto nemških, a tega ni storil, ker so bile v rabi bolj pogoste nemške dvojnice. “Trubar je bil predvsem pragmatik - njegov cilj je bil, da bi njegovi prevodi dosegli čim širšo publiko in bili razumljivi,” je poudaril Vinkler.
Dodal je, da je Trubar dobro vedel, kako pomembno je bilo oblikovanje jezika, ki bo razumljiv in hkrati dovolj prepoznaven, da ga bodo Slovenci sprejeli za svojega. Sklenil je z mislijo, da je bil Vergerij tisti, ki je moral Trubarja nenehno spodbujati k prevajanju in mu dokazovati, da je sposoben tega dela. Brez Vergerijeve podpore in vpliva bi se razvoj slovenske reformacije verjetno odvijal bistveno počasneje, morda celo v drugačni smeri.
Pamfleti, ki so krožili po Evropi
Prof. dr. Gregor Pobežin je osvetlil pomen Petra Pavla Vergerija kot avtorja reformacijskih pamfletov in njegovega odnosa do papeške oblasti. Posebno pozornost je namenil delu Dva spisa papeškega tajnika (Actiones duae Secretarii Pontificii), ki ga je prevedel in kritično izdal leta 2018. “Gre za obsežen pamflet proti papežu Pavlu IV., ki pa ni le politični obračun, temveč tudi osebno izlivanje zamer,” je poudaril Pobežin. Vergerij in Pavel IV. sta imela skupno zgodovino - sodelovala sta v papeških komisijah, preden sta se njuni poti ločili.
V Dveh spisih papeškega tajnika je Vergerij napadal papeža, slogovno pa je delo ponekod skoraj kvantaško, a hkrati duhovito in učeno. “Vergerij je bil mojster propagande - njegove knjižice so bile prave provokacije, ki so krožile po Evropi,” je pojasnil Pobežin. Vergerijev boj s papeško oblastjo ni bil le ideološki, temveč tudi oseben. Kot nekdanji papežev legat v Nemčiji je bil eden redkih, ki je imel neposreden vpogled v različne reformacijske prakse, vendar je bil za svoja prizadevanja kaznovan - namesto da bi dobil vidno mesto v kuriji, so ga poslali v zakotni Modruš na Hrvaškem. “To je bila zanj kazen, ne nagrada, in prav iz te užaljenosti so nastali njegovi najbolj goreči pamfleti,” je izpostavil Pobežin.
Nezaželen v papeških deželah
Vergerij se je po izgonu iz Italije še večkrat vrnil, pri čemer je s seboj prinašal majhne protestantske knjižice, ki so bile namenjene širjenju reformacijskih idej. “Kljub temu da je bil preganjan, ni nikoli popolnoma prekinil stikov z italijanskim prostorom, čeprav je bil v papeških deželah nezaželen in bi ga tam obsodili na grmado,” je pojasnil Pobežin.
Posebej zanimiva je bila Pobežinova analiza poškodovanega nagrobnega epigrafa v koprski stolnici, ki je bil posvečen Vergerijevemu bratu Aureliju, papeškemu tajniku. Brata, Gianbattista (puljski škof) in Peter Pavel (koprski škof), sta postavila spomenik leta 1548. Na njem je bil izveden damnatio memoriae - dve vrstici z imeni Petra Pavla in Gianbattiste sta bili brutalno odklesani. “Na epigrafu še vedno ostaja napis, ki pravi: 'Moje življenje je Kristus, in smrt mi je dobiček,' kar kaže na globoko versko sporočilo, ki ga je Vergerij želel pustiti zanamcem.”
Poleg tega je Pobežin osvetlil tudi Vergerijev nagrobnik v Tübingenu, kjer je zapisano: “Nekoč sem bil Peter, zdaj sem Pavel.” S tem je Vergerij simbolično nakazal svojo versko preobrazbo - sprva je bil kot apostol Peter, ki je Kristusa zatajil, nato pa je postal kot apostol Pavel, ki ga je sprejel in oznanjal reformacijo. Pobežin je sklenil, da je Vergerij s svojimi deli in propagandnimi besedili pustil neizbrisen pečat v evropski reformaciji, a ga slovenska literarna zgodovina še vedno obravnava kot obrobno osebnost. “Njegov vpliv na Trubarja, tako pri prevajanju kot pri idejni usmeritvi reformacije, je neizpodbiten, a ga še vedno neradi priznavamo,” je zaključil.
Vergerij je povezal slovanski in romanski svet
Starosta slovenskega in koprskega zgodovinopisja dr. Salvator Žitko je osvetlil pomen Petra Pavla Vergerija kot ene ključnih zgodovinskih osebnosti, ki je povezovala slovanski in romanski svet, ter izpostavil, kako se je spreminjalo dojemanje njegove dediščine v slovenskem prostoru. Posebej se je posvetil prizadevanjem za postavitev Vergerijevega kipa v Kopru in ideološkim zadržkom, ki so spremljali to pobudo. “Po drugi svetovni vojni je bila slovenska intelektualna elita nosilka kulturne zavesti tega prostora, a pri vprašanju Vergerija so naleteli na močan odpor,” je pojasnil Žitko.
Razložil je, da je bila pobuda za postavitev kipa Vergeriju povezana z Zgodovinskim društvom Jugoslovanske cone B, ki ga je vodil Srečko Vilhar, pozneje ravnatelj koprske knjižnice. Med ključnimi pobudniki sta bila tudi dr. Miroslav Pahor, kasnejši ravnatelj Pomorskega muzeja v Piranu, in Giuseppe Borisi, ki je zastopal italijanski živež. “Razmišljali so, katera zgodovinska osebnost bi bila najprimernejša za vidno manifestacijo njihovega društva v tem prostoru. Po dolgem premisleku so prišli do zaključka, da je bil Peter Pavel Vergerij ena ključnih osebnosti, ki je že v svojem času povezovala slovanski in romanski svet,” je dejal Žitko.
Pobuda je nastala v občutljivem obdobju pred Londonskim memorandumom leta 1954, ko so potekale razprave o prihodnosti cone B. Preden so kip postavili, so se pobudniki obrnili na Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) ter njenega direktorja Mirka Rupla, vendar niso prejeli odgovora. Nato so pisali Borisu Ziherlu, glavnemu ideologu slovenske komunistične partije, ki jim je v diplomatskem tonu sporočil, da “morda ni pravi trenutek za takšno pobudo.” Po Žitkovih besedah je bil to jasen signal, da v osrednjem političnem in intelektualnem prostoru Vergerij ni bil prepoznan kot osebnost, vredna javne obeležitve.
Tradicionalna podoba reformacije kot zgolj slovenskega gibanja
Kljub temu je bil leta 1953 koprskemu kiparju Oresteju Dequelu zaupan projekt izdelave doprsnega kipa, ki še danes krasi Vergerijev trg v mestu. Podoben odnos se je pokazal tudi leta 1998, ko so v Kopru organizirali mednarodni simpozij ob 500. obletnici Vergerijevega rojstva. “Takrat sem poklical Ministrstvo za kulturo in jih vprašal, ali lahko pričakujemo podporo, saj je bil projekt večji od naših razpoložljivih sredstev. Ko sem omenil, da gre za Vergerija, sem dobil odrezav odgovor: Ali lahko enkrat za vselej nehate vleči ven te vaše Italijane?”
Ta anekdota po Žitkovem mnenju dobro odraža ideološke ovire, ki so spremljale Vergerijevo mesto v slovenski kulturni zgodovini. Ob tem je izpostavil, da se ob dnevu reformacije vsako leto poudarja pomen Trubarja, vendar le redko slišimo, da ga je pri njegovem delu materialno in moralno podpiral prav Vergerij. Po njegovem mnenju je težava v tem, da bi priznanje Vergerijevega pomena zamajalo tradicionalno podobo reformacije kot zgolj slovenskega gibanja. Ob koncu je izrazil upanje, da se bo Vergerijeva vloga v prihodnosti bolj cenila. “Morda bomo dočakali dan, ko bo slovenska zgodovina sposobna priznati, da je Vergerij ne le pomembna reformacijska osebnost, ampak tudi del naše kulturne dediščine,” je zaključil Žitko.
Večer je odprl nova vprašanja o pomenu humanizma in kulturne dediščine v našem prostoru ter spodbudil premislek o vlogi zgodovinskih osebnosti, ki so zaznamovale slovensko preteklost. Sodelujoči so se strinjali, da je Vergerijeva vloga pri Trubarjevem delu premalo priznana, kljub njegovemu ključnemu finančnemu in intelektualnemu prispevku k slovenski reformaciji.
