Trk frustracij namesto trka konceptov

Najprej bo na vrsti razglasitev rezultatov volitev, za kar morajo biti preštete manjkajoče glasovnice iz tujine in rešeni ugovori. Potem bo predsednica republike Nataša Pirc Musar sklicala konstitutivno sejo parlamenta, ki jo bo vodil najstarejši poslanec, 72-letni Franc Križan, ki je bil izvoljen v Šmarju pri Jelšah. Če bi bil zaradi česarkoli zadržan, bi bila vrsta na Janezu Janši. A gre za formalnost, da stečejo operacije za imenovanje predsednika vlade in ministrov ter na tem temelječe nadaljnje odločitve o delovanju vlade in parlamenta.

Videti je krčevito, a je bilo že kdaj vsaj tako napeto. Pred slabimi tridesetimi leti, jeseni 1996, sta bila politična bloka na volitvah docela izenačena. Slednjič je v veliki tajnosti spretnim funkcionarjem takratne LDS v januarju 1997 uspelo prepričati Cirila Pucka iz takratnih krščanskih demokratov, da postane famozni 46. glas in da podpre Janeza Drnovška. V intelektualnem in političnem izčrpavanju, ki je sledilo, so v koalicijo ob DeSUS pritegnili še SLS bratov Podobnik: Janez je postal predsednik parlamenta, Marjan pa podpredsednik vlade. Takrat se je Slovenija začela približevati EU, optimizem je krepila gospodarska rast, svet pa se je začel s širitvijo in popularizacijo svetovnega spleta pospešeno digitalizirati in globalizirati, s čimer se je začela pomembno spreminjati tudi tako imenovana medijska krajina. Kampanjo za sestavo nove vlade, ki je trajala 109 dni, je bilo takrat mogoče spremljati le prek “klasičnih” medijev, žolč in ogenj pa so angažirani zlivali v ožjih krogih, lokalni internet so bile zlasti gostilne, najbolj glasni in prodorni pa so bili influencerji tistega časa.

Šlo je za obdobje, ko so bile sence balkanskih vojn še dolge, ko je bilo v Sloveniji veliko beguncev z juga, a obenem je bil čas optimizma za tako imenovano evropsko prihodnost Slovenije. Del družbe je sanje naslanjal na emancipatorične energije s konca osemdesetih let, ko se je demokratizirala vzhodna Evropa in je bila s padcem berlinskega zidu končana hladna vojna. Koncept svobode in spoštljivega urejanja skupnih družbenih in državnih zadev je bil neke vrste ideal, a enačbe življenja v skupnosti niso linearne. Politični boj je bil v pomembni meri pregneten s konceptom “ekonomske svobode” v prvem valu privatizacije, ko se je ustvarjeno v udarniških časih kopičilo v rokah peščice, pretirana podjetniška samozavest in pohlep pa sta veliko vsega podala v naročje spretnejšim in bolj izkušenim tujim kapitalistom. Marsikatero kravo se je takrat zaklalo zaradi nekaj zrezkov in marsikatero načelo prilagodilo ozkim interesom.

Trideset let kasneje je še vedno videti, da imamo politično gledano “dve Sloveniji”. Načeloma to ne bi bilo niti tako slabo, če ne bi šlo pri vsem za izjemno veliko nezaupanje, ki je okužilo pomemben del slovenske družbe. Zdi se, da imamo v stalnem pozoru dve garnituri za vodenje države, a sta preveč prestreljeni z rezervisti. Vsaka ekipa, najsi je imela še toliko vrhunskih strokovnjakov, je slej kot prej trčila ob največji problem premalo izkušenega političnega sloja: razvejan in razraščen državni aparat, z uradniki in drugimi javnimi deležniki, ki se v goščavi predpisov in navzkrižnih interesov vselej bolje znajdejo od še tako pridnega in zavzetega politika. Danijela Bešiča Loredana, denimo, če primer poiščemo v prejšnjem mandatu.

Dileme ni: Slovenija si mora zagotoviti čim večjo varnost, tako za ohranitev suverenosti kot za energetsko in prehransko preskrbljenost, ki sta med njenimi ključnimi temelji. Država mora omogočiti ugodne, stabilne in čim bolj predvidljive pogoje poslovanja, kar je v zahtevnih časi težko. Urediti mora mobilnost vključno s pretočnostjo prometa, pa kakovostno vzgojo in izobraževanje, s katerima je, sledeč vedno bolj vulgarnim diskurzom, očitno tudi precejšen problem. In pomagati tako ob začetku kot koncu življenja. Vzpostaviti je treba odnos do prihodnosti in najti neke točke zaupanja in zaupljivosti. Državo je treba privesti bliže državljanom, tudi z regionalizacijo in več skupnostnega odločanja, s čimer bi se znal okrepiti dialog, vzpostaviti spoštovanje in vsaj minimalno medsebojno zaupanje.

Ne gre za to, da bi se v vsem razumeli, gre za to, da razumemo, da so v istem šopku lahko različne poetike, da zmoremo videti in spoštovati, da so enim všeč Avseniki, drugim pa Laibach in da morda živijo celo takšni, ki imajo radi oboje.

Konec devetdesetih let je bil v vse bolj mavričnem svetu tistega časa slogan “boj za oblast” razumljen novoveško, kot “boj za demokracijo”. Zdaj je drugače, namesto trka konceptov imamo trk frustracij. In ne, nismo vsi enaki. Eni so bolj prijazni od drugih, tudi vljudnosti se vsi niso učili iz iste knjige. Eni gledajo več nazaj, drugi naprej, so tudi takšni, ki gledajo vstran.

Presenetljivo spoznanje zadnjih tednov je količina sovraštva, ki se je scedilo iz številnih družbenih por. Kot da je na Slovenskem politika namesto nogometa ... Izgovor, da je v žaru borbe dovoljeno več kot dan potem, je slab. Nekateri morda lahko to požrejo, drugi pa ne in jim tudi ni treba. •