Trajen spomin na Karla Kocjančiča

To je bilo storjeno z zbornikom Karlo Kocjančič, življenje in delo (Mladika, Trst, 2008), ki ga je pripravil avtor tega prispevka in tudi napisal nosilni uvodni tekst. Vendar menimo, da mu je treba postaviti tudi primerno spominsko obeležje v rojstnem kraju Gradišče pri Materiji.

Karlo Kocjančič se je rodil leta 1933 v majhni brkinski vasi Gradišče pri Materiji v času, ko se je nad Primorsko razdivjalo fašistično raznarodovalno nasilje in izzvalo množičen upor Primorcev. To ga je zaznamovalo za vse življenje in vcepilo vanj zavest, da je slovenstvo vrednota, ki jo je treba braniti, in da se je treba krivicam upirati. Življenjska pot ga je zanesla v Istro, kjer se je zaposlil, si ustvaril družino in se z izobraževanjem ob delu dokopal do visoke izobrazbe. In tam je, zlasti v zadnjih desetletjih, pustil za seboj svoje veliko življenjsko delo, vredno velikih mož. Najprej na področju planinstva in širše koprske civilne družbe in nato zlasti v okviru Društva za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske.

Planinstvu je posvetil svoja najlepša življenjska leta, to je polnih štirideset let. Deloval je kot organizator v različnih organih planinske organizacije na lokalni in državni ravni, kot planinski vodnik, markacist in publicist. Prejel je okrog 15 različnih priznanj, med njimi več priznanj planinske zveze Slovenije, sindikalne organizacije, telesno-kulturne skupnosti in podobno, posebej izpostavljen pa je Red dela s srebrnim vencem predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije (1978) in Zlati častni znak (posmrtno) Društva za negovanje rodoljubnih tradicij Primorske (2004).

Razdajal se je še drugače, tudi s svojo krvjo, ki jo je dal potrebnim na razpolago več kot šestdesetkrat. Poleg tega je več zaporednih mandatov deloval tudi v koordinacijskih odborih Kulturnega kluba Istra in Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro iz Kopra, v Gibanju 23. december ter v okviru domoljubnih organizacij v zamejstvu, kjer je bil prisoten in vedno dobrodošel povsod tam, kjer se je zbiralo slovenstvo. O čemer je Sergij Pahor, dolgoletni predsednik Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, dejal, “da so se s tem obnavljali in spet utrjevali nekdaj čvrsti stiki Trsta z njegovim zaledjem, ki so v preteklosti odigrali pomembno vlogo pri ohranjanju slovenstva ob naši zahodni meji”. Še posebej ga je pognala v nezadržen polet ustanovitev slovenske države, ki jo je doživljal kot epohalni dogodek za slovenski narod. Dolgo ga je zaposlovala tudi želja, da bi vendarle enkrat spregovorili tudi o zamolčanih dejstvih in storjenih krivicah tigrovcem in drugim primorskim domoljubom med vojno in po njej. Od tod do ustanovitve Društva za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske je bil samo še korak.

Trnova pot rehabilitacije TIGR-a

Preživeli tigrovci so se namreč dolga leta zaman trudili, da bi ustanovili lastno veteransko sekcijo znotraj nekdanje Zveze borcev, a so bili vedno surovo zavrnjeni. Še poldrugo desetletje po končani vojni so na seji CK ZKS 15. junija 1958 padale po TIGR-u sledeče uničujoče obtožbe, “da TIGR ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodno osvobodilno gibanje” (Mitja Ribičič). Pa da se “za akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna vohunska organizacija” (Boris Kraigher), in “da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava” (Ivan Maček). Poskusi rehabilitacije TIGR-a in drugih primorskih domoljubov (čedermacev, krščanskih socialcev, liberalcev ...) so se tako razbili ob svinčena leta.

Karlo Kocjančič v enem svojih javnih nastopov.

Foto: Osebni Arhiv

Vendar je iskra tlela naprej in se razvila v veličastno zgodbo. Leta 1994, ko so se preživeli tigrovci dokopali do navedenega zloglasnega zapisnika seje CK ZKS, jim je prekipelo in so izven Zveze borcev, danes ZZB NOB Slovenije, ustanovili samostojno veteransko Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske s Kocjančičem kot prvim predsednikom in kasnejšim dolgoletnim tajnikom, ki je v kratkem času doseglo okrog 1000 članov, z območnimi enotami po celi Primorski, vključno z zamejstvom in Ljubljano. Z ustanovitvijo društva se je tako začela velika, deset let trajajoča Kocjančičeva tigrovska epopeja, v kateri je dobesedno izgoreval in tudi izgorel, saj je 14. maja 2003 tragično preminil kot žrtev prometne nesreče, ko je opravljal svoje tigrovske posle.

Bogato opravljeno delo

Kot je razvidno iz prispevkov v Kocjančičevi monografiji, je društvo pod Kocjančičevo taktirko že v prvem desetletju postavilo okrog 40 spominskih obeležij TIGR-u in “pozabljenim” tigrovcem ter drugim primorskim domoljubom, tudi žrtvam revolucionarnega nasilja. Zlasti v krajih, kjer je bil TIGR najbolj zakoreninjen. Od tega tri večje spomenike TIGR-u v Ilirski Bistrici, Bovcu in Renčah. Pa več spomenikov in doprsnih kipov posameznim domoljubom, to je Danilu Zelenu v Senožečah, Ivanu Rudolfu v Podnanosu, dr. Lavu Čermelju v Ljubljani, dr. Jožetu Deklevi na Kozini, Virgilu Ščeku v Lokvi ter Zorku Jelinčiču in Antonu Rutarju v Novi Gorici. Ob tem še spominsko obeležje na Nanosu, kraju ustanovitve TIGR-a, na Mali gori nad Ribnico, kraju prvega spopada tigrovcev z okupatorjem na slovenskem ozemlju in nekaj deset manjših osebnih spominskih obeležij. V tem času je izšlo okrog dvajset monografij in drugih zgodovinskih publikacij na tigrovsko in drugo domoljubno problematiko, od katerih približno polovica v založbi društva, ostalo pa s takšno ali drugačno podporo društva.

Za Karla Kocjančiča je bilo slovenstvo vrednota, ki jo je treba braniti.

Foto: Osebni Arhiv

Na pobudo društva je bil sprejet zakon, ki je odpravil storjene krivice tigrovcem in njihovim svojcem ter njihov socialni status izenačil s statusom borcev NOB. Zaživelo je društveno glasilo Primorski rodoljub, ki je izhajalo enkrat ali dvakrat letno. In kot krona te velike tigrovske zgodbe je na pobudo društva in ob njegovem sodelovanju (izdelava projektov, programa ...) zrasel na Velikem Cerju veličasten spomenik - muzej, ki bo žarčil primorsko domoljubje in njegovo protifašistično odporništvo od Triglava navzdol do Jadrana in še dlje ter v daljno prihodnost novim generacijam.

Poseben čar tigrovskih srečanj v tem prvem desetletju društva je bil tudi v tem, da so se na društvenih slovesnostih družili ljudje različnih nazorov in političnih prepričanj, na katerih pa ni bilo govora samo o veličastnem primorskem protifašističnem odporu, ampak tudi o naših tragičnih zablodah v medvojnem in povojnem času, kar pa je v društvu povzročalo konflikte. V tem procesu se je Kocjančič z enako ljubeznijo udeleževal tako borčevskih srečanj kot denimo tudi tistih v Klubu krščanskih izobražencev na Markovcu v Kopru, kot da bi hotel s svojim zgledom pokazati, kako je treba ustvarjati in živeti spravo. Znal je strpno in potrpežljivo prenašati vsa bremena, ki so padala po njem. Tako tista delovna, kot tudi politične pritiske in spore, ki so izvirali iz nazorsko in politično pluralnega sestava članstva, in tiste, ki so izvirali iz zunanjega okolja.

Obeležje TIGR na Mali gori

Za svoje delo ni pričakoval ali zahteval nobenega plačila ali priznanja. Tiho, nevpadljivo in vztrajno je vlekel svoj težak voz in branil svojo smer, to je pluralnost društva. Tudi še potem, ko je pod udarci bolezni lahko živel in delal le še s pomočjo dnevnih injekcij insulina. Kruta usoda pa je hotela, da so v kratkem času skoraj hkrati pomrli ustanovitelji in nosilni stebri društva, ob Karlu Kocjančiču še Nadja Magajna Jevnikar, Franjo Batagelj, Ciril Pelicon in Marjan Bevk in društvo je padlo v roke leve, borčevske struje. S tem preobratom se je na društvenih shodih sicer še naprej častilo tigrovsko junaštvo, a o revolucionarnem nasilju nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi ni bilo več niti ene same besede. V društvu je prišlo do razkola, pomladna stran je izstopila, praporščak je vrnil prapor, območne enote so začele razpadati ... Vili Kovačič je na Krasu ustanovil novo, vzporedno tigrovsko društvo Slovenski TIGR - 13. maj, ki je programsko ostalo zvesto tragično preminulemu vodstvu.

Kocjančičevi sopotniki o njegovem delu

Za zaključek navajamo še krajši odstavek iz prispevka Boruta Rutarja (monografija Karlo Kocjančič, življenje in delo, Mladika, Trst, 2008), Kocjančičevega tesnega sodelavca, vnuka preživelega tigrovca učitelja Antona Rutarja in pisca številnih del o TIGR-u. “Glavna naloga novoustanovljenega društva je bila rehabilitirati TIGR do stopnje temeljnih pojmov našega nacionalnega zavedanja, ki določajo našo slovensko narodno bit, identiteto in državotvornost. TIGR naj bi stal poleg pojmov, kot so: Knežji kamen, Brižinski spomeniki, Trubar, Program Zedinjene Slovenije, Slomšek, Maistrovi borci, OF, NOB, domobranstvo in komunizem ter druga gibanja, ki so privedla do ustanovitve samostojne Slovenije države leta 1991. Ob slehernem spominskem obeležju, katerega odkritje so praviloma spremljali izdaja zgodovinske publikacije o obravnavani osebnosti ali dogodku, kulturni program, vojaške časti, je moral Karlo pridobiti zgodovinarja, pisatelja ali publicista ter nato urednika in lektorja, pisca spominske besede, tiskarja pa kiparja, kamnoseka, zidarja ... Najtežje je bilo pridobiti zgodovinopisca, ki bi desetletja zamolčane in neraziskane dogodke sploh poznal in potem prepričljivo prenesel na papir in podal jasno zgodovinsko sliko. Med zgodovinarji na inštitutih pa Karlo, s kako izjemo, ni našel pravega odziva in pripravljenosti za sodelovanje. Nad njihovo zavestjo je še vedno visel Demoklejev meč nesproščenosti, strahu, ideoloških dogem, ki je dolgo časa visel tudi nad svobodno obravnavo TIGR-a ... In tako so se v letih po ustanovitvi društva TIGR začela Kocjančičeva križarjenja po vsej Primorski in v Ljubljano s tistim njegovim malim Citroenom AX. Doma ga je čakala politična gimnastika stotin telefonskih razgovorov z Ljubljano, z eminencami političnega zakulisja različnih nazorskih opredelitev, pa z državnimi funkcionarji, uradniki, predsedniki krajevnih skupnosti, župani, člani ZZB NOB Slovenije, člani TIGR-a in njihovimi svojci ... Vsem se je znal prilagoditi s tistim njegovim značilnim toplim pristopom in razumevajočo besedo. Ob vseh mogočih urah, ob delavnikih, sobotah pa tudi nedeljah. Slovenci ob vsem tem pa lahko rečemo, da smo vendarle enkrat znotraj naše skupne zavesti popravili velik moralni madež.”

Karlo Kocjančič

Foto: Osebni Arhiv

K temu še to, da je ob množici paradnih zgodovinarjev, pisateljev, pesnikov in drugih izobražencev, ki jih premore Primorska, moral priti nek preprost fant iz malega Gradišča v Brkinih, da je občuteno dojel veličino “pozabljenega” primorskega protifašističnega odporništva, občutil krivice, ki so mu bile storjene med vojno in po njej, usločil hrbet in se z vsemi svojimi močmi in s pomočjo somišljenikov lotil poprave teh krivic. S tem svojim dejanjem se je tako z zlatimi črkami zapisal v knjigo Primorske. Za kar smo mu posvetili izjemno občuteno monografijo, vendar si prav tako zasluži tudi spominsko obeležje, ki bi ga morala na primernem mestu postaviti KS Gradišče v sodelovanju s Kocjančičevo družino in obema tigrovskima društvoma. •