Tovariš Jože neomajno za vrednote in resnico
Jože Jeram, kmet in podjetnik v majhnem cerkljanskem Laharnu, je najpogostejši udeleženec spominjanj na dogodke NOB doma in v tujini. Ker na njih nosi oblačila z rdečo zvezdo in simboli, pod katerimi so mnogi padli, ga številni zavračajo. Mnogi mu pritrjujejo. Rojen krepko po vojni še ni našel svetlejših vrednot, kot jih je slovenskemu in drugim narodom prinesla osvoboditev izpod tujega jarma. To ne pomeni, da ne obsoja krivičnih zločinov.
Jože Jeram z družino obdeluje majhno hribovsko kmetijo in les na svoji žagi. Je gasilec, predvsem pa predsednik lokalnega in podpredsednik območnega odbora ZZB za vrednote NOB. Je zavzet organizator spominjanj dogodkov iz časa NOB in na pobite v drugi vojni samo zato, ker so želeli svobodo za svoj narod. Slavij se udeležuje po vsej Sloveniji in izven nje. Vse, ki bi ga zaradi značilne oprave utopili v žici vode, presliši in dejavno, vedno v prid resnici, pomaga. Vsi, ki ga poznajo, vedo, da je Jože dober človek. ZZB za vrednote NOB mu je pred kratkim podelila zlato plaketo, nekaj prej pa posebno priznanje Veterani vojne za Slovenijo.
Le zakaj ne bi častili padlih za mir in slovenstvo?
Jerama so v imenu ZZB najbolj pritegnile vrednote. Organizaciji se je priključil, ko je postala društvo za njihovo ohranjanje. Torej v samostojni Sloveniji. Vse - organizira, obnavlja spomenike in časti spomin - prostovoljno. Dela z vse redkejšimi somišljeniki ima ogromno, saj je samo na Cerkljanskem več kot sto obeležij iz vojnega časa.
“Politiki nas po nepotrebnem in preveč razdvajajo. Zgodovino, tudi NOB, je potrebno prepustiti zgodovinarjem. Mi pa se moramo bolj potruditi za mir med nami in po vsem svetu.”
Jože Jeram
prejemnik zlate plakete ZZB
Davno prej je bil na odmaknjeni kmetiji hvaležen vsem, ki so mu omogočili trdo, a mirno življenje, učenje in sprostitev v domačem jeziku. Tudi trde delovne navade, ki sta jih sorojencem privzgajala starša, ima za vrednoto. Hvaležen je mnogim. Tudi Hidrii, v kateri je kot vratar zaslužil pokojnino, in družini, ki mu stoji ob strani. Cerkev je zapustil šele, ko je vanjo začelo zahajati preveč nekdanjih komunistov. Ni zapustil vere. Ve, da bi bilo brez partizanov, najpogosteje globoko vernih fantov in deklet z neskončnimi vrednotami, življenje, za katerega je hvaležen, nemogoče. Zato se ne ozira na vse, ki jim gre v nos, ker je pripravljen veliko narediti za počastitev spomina nanje.
Ko spominskih slovesnosti ne organizira, se z udeležbo na njih poklanja iskreno. Prepričan je, da je prav, da to dela odet v oblačila s simboli. Pod njimi so izbojevali svobodo, prej pa so mnogi padli. Nosi rdečo zvezdo in simbole bivše države. Posebej ljuba mu je majica z natisnjenimi besedami patra Bogdana Knavsa: “Zaradi vas smo ohranili slovenski jezik in našo Primorsko. Hvala vam dragi partizani.”
Zaradi tega bi Jerama mnogi radi kaznovali. Ker do večkrat predlagane prepovedi teh simbolov na srečo še ni prišlo, to ni mogoče. “Kako se lahko odeva v simbole smrti in nasilja?” je eno od vprašanj, ki mu jih mečejo pod noge. Presliši jih. Ob tem ve, da je bilo ob svetlih vrednotah in rezultatih boja, pod istimi simboli preveč nepotrebnega gorja. Kar ga pozna, ga priznava in deluje v prid pomiritvi med ljudmi.
“Politiki nas po nepotrebnem in preveč razdvajajo. Zgodovino, tudi NOB, je potrebno prepustiti zgodovinarjem. Mi pa se moramo bolj potruditi za mir med nami in po vsem svetu. Imamo veliko razlogov za zaskrbljenost, saj so številne države krenile v smer, ki je med veliko vojno povzročila toliko gorja,” rad pove.
Konec razdvajanja Cerkljanov zaradi nedolžno pobitih?
Eden od dogodkov, ki se ne bi smel zgoditi, sodi v Cerkno in leto 1944. Najprej so nemški vojaki presenetili in med begom pobili 47 mladih partijskih tečajnikov. Potem je partizanska oblast 15 domačinov krivično obdolžila za izdajo in jih na Lajšah izvensodno pobila. Katastrofa je sedem desetletij, vse do opravičila tedanjega predsednika ZZB Janeza Stanovnika (1922-2020) grobo razdvajala Cerkljane.
Vsakoletno slovesnost v spomin na padle tečajnike je Jeram s krajevnim odborom organiziral minuli teden. Deset let po Stanovnikovem opravičilu je nanjo uspel pritegniti cerkljanskega župnika Mateja Kobala. Ta se je ob spomeniku padlim tečajnikom zavzel za resnico, kot smiselno vodnico življenja.
Resnici na ljubo udeležba župnika vsem častilcem spomina ni bila po volji. “Nujno se moramo pomiriti. Večina mladih, 18, 19 let starih tečajnikov, je bila pokopana cerkveno. Vesel sem, ker je gospod Kobal spregovoril na naši slovesnost,” pravi Jeram. Kakopak meni, da bo prav šele, ko se bodo ljudje nedeljeno spominjali tudi nedolžno pobitih na Lajšah. Žal razdeljeni strani še nista zreli za skupno spominsko slovesnost za pobite.
Prijatelji od Sutjeske do Benečije
Lani se je Jože udeležil 65 slavij v spomin na dogodke iz NOB v Sloveniji, bivših republikah Jugoslavije, na avstrijskem Koroškem in v Benečiji. Na njih je posnel 22.000 fotografij. Precej dogodkov je tudi organiziral. Od tod nedavno zlato priznanje ZZB.
Zaradi prijateljev so cerkljanska spominjanja vse bolje obiskana in prijazen kulturni dogodek. Priljubljeno izolsko pevko Marjetko Popovski, ki jih s partizansko pesmijo najpogosteje obogati, je prav omeniti.
Jeram je pravkar izpustil udeležbo na spominskem pohodu čez Igman. Z njim se v BiH spominjajo marša obkoljene Prve proletarske brigade z ranjenci mimo Sarajeva, čez Igman v osvobojeno Fočo. “Letos je 80. obletnica partizanske smučarske olimpijade v Cerknem in sem spomin nanjo moral počastiti. Slovesnost organizira namenski odbor z domačinom Marjanom Platišem na čelu. Za to sem mu zelo hvaležen. Prav tako sem hvaležen Planinskemu društvu Cerkno, ki z zimskim pohodom na Porezen že desetletja obeležuje na gori marca 1945 pobite partizane. Mi na ta dan pripravljamo slovesnost v Jesenici pod Poreznom v spomin na vse, ki so jih tam pobili v okoliških grapah,” je povedal Jeram.
Še prej bi rad videl obnovljeno partizansko bolnico Franjo, a ve, da bo čakal še leta. “Partizani so bolnico zgradili v nekaj mesecih. Želim si, da bi se poldrugo leto po ujmi obnove končno lotili. Gre za humanitarni spomenik in mesto vseh vrednot, ki ga sedaj zelo potrebujemo. Zavedam pa se, da obnova pred popolno sanacijo soteske, ki bo zagotovila varnost mestu vrednot, nima smisla. Vem tudi, da birokratski mlini meljejo zelo počasi,” je strpen Jeram.
V imenu očeta in sina ... Zaživimo že v sožitju!
V bližini svoje vasi, na Nemcih, je Jeram decembra organiziral spominski pohod in spomin na prve štiri ubite partizane na Cerkljanskem na božični dan leta 1942. Vsega šest se jih je uprlo mogočni fašistični enoti. Le dva, Gabrijel Petrnelj in ranjeni Taras, ki ga je nosil na ramenih, sta se rešila. Italijanski vojak je pred bežečima partizanoma povesil puško. Zato je svetogorski pater Bogdan Knavs v nagovoru leta 2016 dejal: “To dejanje pove, da človeškost lahko zmaga tudi tam, kjer bi jo najmanj pričakovali, v krogih, kjer vlada ideologija sovraštva in kjer ni prizanesljivosti.”
Patru Bogdanu Knavsu, velikemu borcu za dobro ljudi in spravo med njimi, je Jeram neskončno hvaležen, ker bogati spominska slavja. Tudi letos je spregovoril na Nemcih. Nikoli ne pozabi omeniti vrednot, ki so privedle v svobodo. “Blagoslovi nas Gospod, da bomo znali živeti v miru in medsebojnem spoštovanju v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen,” je zaključil že omenjeni govor. Jeramu se je odzval tudi na že omenjeno, vsaj delno spravno, slovesnost v spomin pobitim partijskim tečajnikom ...
