Toplejše zime motijo zimski spanec

Zima je po besedah raziskovalca z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani Klemna Jerine pri nas obdobje, ki ga večina živalskih vrst najtežje preživi. Zimsko spanje pa je ena ključnih prilagoditev, ki več vrstam omogoča, da to obdobje sploh lahko prebrodijo.

Zimsko spanje ni enako za vse

Pogosto vse strategije zimskega mirovanja poenostavljeno imenujemo hibernacija, vendar gre v resnici za zelo raznolike in natančno prilagojene fiziološke in vedenjske odzive na pomanjkanje hrane in nizke temperature v hladni polovici leta, je pojasnil Jerina.

“Nekatere živali, kot so dvoživke in plazilci, so odvisne od zunanje temperature in same ne morejo uravnavati telesne temperature, zato ob mrazu preprosto otrpnejo. Nekatere toplokrvne živali, denimo polhi in netopirji, prehajajo v globoko hibernacijo, pri kateri se telesna temperatura, dihanje in srčni utrip močno znižajo, vsako prebujanje pa zanje pomeni velik energetski strošek. Spet druge, na primer veverice, pozimi del časa prespijo, del pa ostajajo aktivne, pri čemer je njihova aktivnost močno odvisna od zalog hrane, ki so si jih ustvarile. Zimsko spanje rjavega medveda pa pri nas ni globoka hibernacija, kot pogosto zmotno mislimo, temveč je razmeroma plitvo dolgo spanje, zato ga lahko hitro zmotijo motnje iz okolja, tudi prisotnost človeka blizu brloga,” je dejal.

Vsako vmesno prebujanje je za živali stresno

Živali so v času zimskega spanja zaradi močno upočasnjenih življenjskih funkcij lahko zelo občutljive na spremembe v okolju. Po besedah Jerine nanje vplivajo tudi vse bolj mile zime. Te lahko, kot je dejal, porušijo ustaljen potek zimskega mirovanja, saj se živali zaradi višjih temperatur ali drugih signalov iz okolja pogosteje prebujajo ali pa v zimsko spanje vstopajo pozneje.

“To je posebej problematično, ker so živali na zimo pripravljene zelo natančno. Maščobne zaloge, s katerimi vstopijo v zimsko spanje, morajo zadoščati do pomladi. Vsako vmesno prebujanje pomeni dodatno porabo energije, živali pa posledično zimo lahko težje preživijo,” je opozoril.

Pri nekaterih vrstah ima zimsko spanje pomembno vlogo tudi z vidika dolgoživosti. “Vrste, ki globoko hibernirajo, glede na svojo velikost pogosto živijo razmeroma dolgo. Krajše zimsko mirovanje in pogostejša prebujanja pomenijo pospešeno presnovo, kar lahko dolgoročno vpliva na hitrost staranja organizma in skrajšuje dolžino njihovega življenja,” je poudaril.

Spremembe v dinamiki zimskega spanja so dobro razvidne zlasti pri polhih, pri katerih se lahko čas vstopa v zimsko spanje med posameznimi leti močno razlikuje. “V letih z zgodnjimi hladnejšimi zimami, ko je hrane malo, se lahko večina polhov v hibernacijo umakne že konec septembra ali v začetku oktobra. V ekstremnih letih, ko drevesne vrste ne rodijo, lahko celo čez celo leto ostanejo v podzemlju. V letih, ko je jeseni zaradi obilnega obroda bukve in drugih vrst listavcev hrane veliko in prvi sneg zapade pozno, pa so lahko aktivni tudi do sredine novembra. V milejših zimah se lahko tudi samo obdobje njihovega zimskega spanja skrajša za več tednov,” je pojasnil.

Divji petelin je vrsta, ki je prilagojena na življenje na severu. Ob nadaljevanju teh trendov - vse milejših zim - bo iz naše države izginil, opozarjajo strokovnjaki.

Aktivnost polhov raziskovalci spremljajo s fotopastmi. Njihova aktivnost zelo dobro sovpada z jakostjo obroda bukve, njihovega glavnega vira hrane. Zaradi toplejših poletij, daljših rastnih sezon in okoljskega stresa po besedah Jerine bukev zadnja desetletja obrodi vse pogosteje, kar v gozdovih pomeni več razpoložljive hrane. V takih letih so polhi lahko aktivni dlje časa.

Medvedi, zlasti samci in mlade samice brez mladičev, pa zaradi spremenjenih zimskih razmer pogosteje zapuščajo brloge. V njih praviloma dlje ostajajo samice z mladiči, da jih varujejo v najbolj občutljivem delu leta. Mlajši samci pa so lahko aktivni tudi čez celo zimo. “Spijo po nekaj dni, se zbudijo, premaknejo in ta vzorec se ponavlja skozi celotno zimsko obdobje,” je izpostavil.

Nekaterim milejše zime ustrezajo, drugim ne

Kako se bodo te spremembe dolgoročno odrazile, še ni mogoče natančno napovedati. Po napovedih Jerine pa lahko pričakujemo, da se bodo z nadaljnjim segrevanjem ozračja ustaljeni vzorci zimskega mirovanja še naprej spreminjali, živali pa se bodo tem spremembam morale prilagajati.

S tem se bodo postopoma spreminjali tudi odnosi med vrstami in zastopanost posameznih vrst. “Prilagoditve, kot je hibernacija, so se razvile kot odziv na zahtevne zimske razmerah. Če te prilagoditve izgubijo svoj pomen, lahko vrste, ki so bile zaradi takšnih strategij dolgo uspešne, postanejo manj konkurenčne v primerjavi z drugimi, ki takih prilagoditev niso razvile,” je dejal.

V letih, ko je jeseni zaradi obilnega obroda bukve in drugih vrst listavcev hrane veliko in prvi sneg zapade pozno, so lahko polhi aktivni tudi do sredine novembra.

Takšne spremembe lahko oziroma že vodijo tudi v premike v razširjenosti živalskih vrst. Vrste, ki jim milejše zime ustrezajo, se lahko začnejo širiti v nova območja. “Dober primer je divji prašič, ki je danes ena najhitreje naraščajočih vrst v Evropi. Gre za vrsto, ki je slabo prilagojena na hude zimske razmere, zato ji krajše in toplejše zime ter več razpoložljive hrane močno koristijo. Podobno velja za šakala, vrsto južnega izvora, ki se v zadnjih letih neverjetno hitro širi proti severu in zahodu Evrope, tudi v Sloveniji,” je povedal.

Na drugi strani so živali, ki jim segrevanje podnebja otežuje preživetje. “Divji petelin je vrsta, ki je prilagojena na življenje na severu. V Sloveniji je zaradi več sprememb okolja, ki so posredno vezane tudi na klimatske spremembe, prisoten le še v vse višjih legah z daljšimi zimami. Zanj je tako vse manj primernega prostora. Ob nadaljevanju teh trendov bo iz naše države izginil,” je dodal.

Pozimi pustimo živalim dovolj miru in prostora

Ob vseh teh spremembah Jerina opozarja tudi na človekovo odgovornost ter spoštovanje do živali in narave. Zimsko pohajkovanje, rekreacija in hrup v odročnih delih narave namreč resno zmotijo mirovanje živali in ogrožajo njihovo preživetje.

Vrste, ki jim milejše zime ustrezajo, se lahko začnejo širiti v nova območja. Tako se denimo šakal, vrsta južnega izvora, v zadnjih letih neverjetno hitro širi proti severu in zahodu Evrope, tudi v Sloveniji.

Foto:

“V času, ko morajo varčevati z energijo, jih lahko že majhna motnja prebudi iz zimskega spanja in prisili v dodatno porabo dragocenih maščobnih zalog ali pa morajo pred nami bežati v snegu, kar prav tako zahteva enormno porabo energije. Zato je še toliko pomembneje, da jim pozimi pustimo dovolj miru in prostora, ne zapuščamo gozdnih in drugih cest ter ne zahajamo v globlje gozdne predele,” je opozoril. •