Tilna Kravosa je v Brazilijo zvabila glasba

S Tilnom Kravosom sva se - kakopak - pogovarjala prek videoklica. Pri nas se je že večerilo, ko se je v mestu São Vicente, ki leži na obali zvezne države São Paulo, dan šele dobro razživel. Štiri ure časovne razlike ponujajo pozimi prav zavidljiv razkorak v kulisi: pri nas tistega dne sivina oblačnega neba, ki tone v večerno spanje, za 28-letnim Vrtojbencem, ki je svojo kariero posvetil igranju in študiranju brazilske glasbe, pa se je skozi okno razkazoval čudovit poleten sončen dan. Pogled na z visokimi palmami obdano peščeno plažo, ki ji kar ni videti konca, vabljivo modrino južnega Atlantika, v ozadju pa kulisa belih, v nebo segajočih nebotičnikov, je bil - priznam - prav mamljiv. “Ja, vem,” se je zasmejal Tilen, ko je zaslišal tisti najverjetneje pogosti vzklik sogovornika na drugi strani ekrana: “Ma kako lep razgled imaš!”

Pelejev sosed

Telefon mu je zazvonil med vadbo melodičnega solfeggia, ene najstarejših in najučinkovitejših metod učenja glasbe, ki glasbenikom omogoča, da glasbo ne le berejo, ampak jo tudi slišijo in čutijo. In če za koga, potem lahko za Tilna Kravosa rečemo, da glasbo še kako čuti. Sploh tisto brazilsko, ki ga, kot sam pravi, napolni z veseljem in pozitivno energijo.

“Vse od leta 2017, ko sem se začel spoznavati z brazilsko glasbo, sem imel željo, da nekoč obiščem Brazilijo. To se je zgodilo konec leta 2022, ko sem se odločil, da grem igrat in potovat po Braziliji. Tako sem preživel tri mesece v tej prekrasni deželi. Tam sem spoznal tudi svojo partnerico, plesalko Marcelo Silverio. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem bil poln vtisov, glasbenih izkušenj in začel sem razmišljati o selitvi,” nam je povedal Tilen, ki si takrat najbrž niti predstavljal ni, da bo kdaj živel na istem otoku, na katerem je živel tudi slavni brazilski nogometaš Pele (1940-2022). “São Vicente, kjer danes živim, in Santos, od koder je bil Pele, sta ... kaj pa vem, kot Opčine in Trst; eno mesto se kar nadaljuje v drugo, obe pa ležita na otoku São Vicente,” pojasni Tilen.

“Odločitev za selitev na drugi konec sveta je bila zelo težka,” pove. “Igral sem v veliko bendih, imel sem odprtih veliko glasbenih projektov, predvsem pa mi je bilo žal zapustiti svoje učence kitare.” A ko je leta 2023 zaključil šolanje pri džezovskem tolkalistu, bobnarju, skladatelju in glasbenem pedagogu Zlatku Kaučiču - Tilen je bil eden od mladih nadarjenih glasbenikov glasbeno-instrumentalne zasedbe Kombo C, ki je združevala tretjo generacijo učencev Kaučičeve šole -, je prišel čas tudi za ta korak. “Uspelo mi je zbrati pogum in slediti svojim željam.”

Ljubljano, kjer je ostal tudi po študiju na Fakulteti za varnostne vede, je zamenjal za São Vicente. In danes je Brazilija njegov novi dom. “Primarno se ukvarjam z glasbo: igram električno kitaro ter sedemstrunsko klasično kitaro, ki je značilna za nekatere zvrsti brazilske popularne glasbe. Ampak žal je v Braziliji z glasbo še težje preživeti kot v Sloveniji, tako da sem postal tudi učitelj slovenščine za potomce Slovencev v Braziliji.”

Veselje izvira iz duhovnosti

“Kaj mi je všeč tukaj? Joj, kaj mi ni!” se zasmeje Tilen. “Všeč so mi ljudje - tako preprosti in veseli, všeč mi je njihova glasba - ritem, melodija, lahkotnost ... zdi se ti, kot da lebdiš. Všeč so mi njihov ples, kultura nasploh, pa hrana, narava ... Za glasbenike je tu veliko več priložnosti za igranje kot v Sloveniji. A daleč od tega, da bi lahko od glasbe tudi živel!” poudari. “In kar mi je še posebej všeč: Brazilci dajo veliko na duhovnost, ki ni nujno povezana z religijo. Preden sem prvič obiskal Brazilijo, sem razmišljal, da grem v deželo, kjer so pač vsi veseli, plešejo in se imajo lepo, a kmalu sem dojel, da vse to veselje, ki se izraža skozi ples in glasbo, izvira iz njihove duhovnosti. Kar se preslika v to, da si na ta način dajejo upanje za boljši jutri, so bolj odprti, sproščeni in srečnejši. Prav v tem doživljanju življenja vidim največjo razliko med Brazilijo in Evropo. Odkar je racionalnost naša orientacija in edina resnica, duhovno življenje pa potisnjeno na stranski tir, je večina ljudi v Evropi in žal tudi Sloveniji duhovno mrtvih in so kljub kvaliteti življenja nesrečni. Spoznal sem precej Brazilcev, ki so obiskali Evropo, pa jim ni bila niti najmanj všeč. Pa ne zaradi pokrajine oziroma naravnih lepot.”

Kljub navdušenju ohranja trezen pogled: “Brazilija je en tak paradoks. Kapitalizem je tu na najbolj brutalnem vrhuncu, socialna varnost je zelo nizka. Razlika med revnimi in bogatimi je enormna. Toliko bogatih, kot sem videl v Braziliji, nisem videl še nikjer v Evropi, hkrati pa ima vsako mesto svoje favele, to je najrevnejše predele. A kljub temu je čutiti med ljudmi bogastvo, v duhovnem smislu. Zato me boli, ko tuji mediji slikajo Brazilijo zgolj skozi prizmo karnevala v Riu, revščine in kriminala. Brazilija ni samo to, je še veliko več!” zagovarja svojo novo domovino.

Seveda se zaveda, da ni idealna, daleč od tega - sam celo vztraja, da je ne gre preveč “romantizirati” -, a dejstvo je, da ga tam “nič specifično ne moti, ker si vsako drugačnost razlagam kot del tega, da ne živim doma in seveda ne more biti vse 'perfektno'. Edino kar zares pogrešam, je govoriti slovensko v živo. Zato sem zelo vesel, ko kdaj pa kdaj tu srečam kakšnega Slovenca, da lahko poklepetava na štiri oči.”

“Žalost”, ki ni prav nič žalostna

Ker je še vedno “do neke mere” vpleten v glasbeno sceno v Sloveniji, kot poudarja, se enkrat do dvakrat na leto vrne domov in takrat se lahko v svojem maternem jeziku naklepeta do onemoglosti. Sicer pa tudi turneje drugod po Evropi izkoristi za obisk družine in prijateljev.

Letošnje poletje je bil na slovenski turneji z mednarodnim triom Tristeza, ki obstaja že od leta 2018 in združuje entuziaste brazilske glasbe. “Idejni vodja skupine sem jaz, ki sem kitarist in vokalist, vsi ostali člani pa so 'fleksibilni', saj zasedba ni stalna. Med avgustom in septembrom smo imeli turnejo po Sloveniji, vsega skupaj smo imeli 13 koncertov - tudi v klubu Štala v Lokavcu pri Ajdovščini, na BCMF v Goriških brdih, v Kreativni coni Vrtojba, pri Mami Angeli v Gorici in v Gallus baru v Novi Gorici - in bilo je odlično,” je navdušen Tilen. Med turnejo sta se zasedbi pridružila še plesalka Marcela Silverio ter bobnar Kelwin Henrique iz Brazilije, sicer pa so se na turneji na basu izmenjevali Timi Vremec, Roberto Franceschini in Aljoša Struga, na bobnih pa je bil Primož Podobnik. Kot gostja je z njimi zapela tudi Denise Dantas, kot kitarista pa sta sodelovala Egon Boštjančič in Igor Bezget. “Zasedba se je veliko menjala, tako da smo se morali ves čas prilagajati. Ampak z veseljem povem, da so bili vsi koncerti uspešni, odziv ljudi pa zelo pozitiven, tako da bomo zagotovo še kdaj prišli v Slovenijo.”

Odkod skupini, ki preigrava živahne brazilske ritme, tako žalostno ime? Triesteza namreč v portugalščini pomeni žalost. “Ko smo začeli s tem projektom, je bila tristeza edina beseda, ki smo jo razumeli, tudi na račun italijanščine,” se zareži Tilen, ki danes tekoče govori portugalsko. “In smo ostali Tristeza. Ampak prav nič žalostni.” Njihov repertoar je živahna mešanica jazz fuzije, prežeta z bogatimi brazilski ritmi in melodijami ter priredbe znanih slovenskih ljudskih pesmi s pridihom brazilskih ritmov, kot so samba, maracatu, baião, frevo, ciranda ... “Naši nastopi ne ponujajo le razburljive glasbene izkušnje, temveč tudi kulturno izmenjavo, ki povezuje ritme in melodije tradicij Slovenije in Brazilije,” pojasni Tilen, ki je odločen, da se bo še naprej izobraževal in ustvarjal v Braziliji.

“Februarja s partnerico načrtujeva selitev v Salvador, ki je bilo prvo glavno mesto Brazilije in zibelka afro­brazilske kulture, Marcela pa je na tamkajšnji univerzi vpisala magisterij iz plesa. Salvador leži 2000 kilometrov severneje, to je razdalja kot iz Ljubljane v Lizbono, kar ni mačji kašelj, tako da je selitev trenutno moj največji projekt,” se zasmeje Tilen Kravos, ki ima v rokavu tudi več zanimivih glasbenih projektov; med drugim bi rad slovensko ljudsko glasbo “preoblekel” v drugačne ritme in jo približal tudi Brazilcem.

Pred slovesom ga pobaram, koliko stopinj je tistega dne v São Vicenteju. “Okoli 30 jih je, tukaj pri nas se ravnokar začenja poletje. Pozna se, da se bližajo božično-novoletni prazniki, povsod so obešene lučke, veliko dogodkov je z Božičkom in ljudje imajo počitnice. Ni pa čutiti toliko prazničnega duha kot pri nas, to pa res. Ampak - super je praznovati novo leto v kopalkah,” doda Tilen, ki želi vsem prijetne praznike. •