
Tigrovce bi bilo sram
Da so meje posameznikovega jezika meje njegovega sveta, je nekoč zapisal avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein. Če njegovo trditev močno poenostavimo, je brez dvoma resnična. Toda, če se podamo na Wittgensteinovo romantično tlakovano miselno pot, kmalu pripeljemo na makadam. Znotraj jezika naletimo na toliko različnih kontekstov, ki dopuščajo različne razlage besed, te pa skozi zgodovino pridobivajo na svoji širini. Nekatere svoj pomen ohranijo v celoti, druge pa s pomočjo človeškega faktorja postanejo ohlapne. To lahko zlahka ponazorimo na primeru fašizma.
Številni strankarski novinarski portali - roko na srce, ni jih ravno veliko - fašizem pogosto orišejo kot ključno besedo v terminološkem slovarju levih propagandistov, borce proti fašističnemu terorju pa označijo za zblaznele, krvoločne, komunistične klavce. (No, omeniti moramo, da tudi sama beseda Bazovica v dveh družbeno geografskih okoljih pomeni dve popolnoma različni stvari. A to je stvar zgodovine.) Popolnoma nesmiselno bi bilo na tej točki razpredati, kdo potvarja zgodovino in kdo je prelil katero kri. Pogovorimo se raje o TIGR-u in Borbi.
Zgodbo poznamo - fašisti zatirajo Slovence, ti se združijo v tajno organizacijo in pričnejo izvajati skrbno organiziran, taktično zastavljen upor. In to v času, ko je bila družba še bolj razdvojena, kot je danes. Sploh na Primorskem. Upor, ki so ga izvajali, pa ni bil pionirski samo za Primorsko, temveč tudi za celotno Evropo. Tigrovci so bili eni prvih, ki so Evropi predočili preprosto dejstvo - mi smo tu!
Ne, ena “Vstala Primorska” na leto 15. septembra pač ni dovolj. Fašizem ni Evrovizija, kjer Slovenci najprej sami sebe poserjemo, maja pa vsi sedimo pred ekrani in bedimo do poznih večernih ur. Ljubi narod, to ni šov program.
Primorke - teh ni bilo malo - in Primorci se takrat niso delili na brezbožnike in klerike. Brezglavo ločevanje glede na politično ali - bog ne daj - versko prepričanje sploh ni bilo predmet debate. Pomembno je bilo združevanje z enim samim skupnim ciljem. TIGR je počel natanko to. Združeval je vse, samo zato, da bi se oklestili lovk fašizma. Še duhovščina se je pridružila in bila še prekleto aktivna znotraj protifašističnega gibanja. Da se tega zaveda tudi del (!) katoliške javnosti, je minuli torek na otvoritvi razstave Slovenci med prvimi protifašisti v Evropi s svojim obiskom dokazala nekdanja prvakinja NSi Ljudmila Novak.
Kot rečeno, med tigrovkami in tigrovci ni bilo družbenopolitičnih ločnic. Obstajalo je samo vprašanje svobode naroda. Pa tudi jezika in svobode. Tiste svobode, ki nam je bila bojda kratena v času covida. Ne vzemi tega, draga bralka ali bralec, kot opravičevanje protiustavnih in tudi nesmiselnih posegov tedanje vlade v svoboščine posameznika. Tisto, k sreči, ni bil niti približek fašizmu, s katerim so imeli opravka naše mame in očetje, nonoti in none, pranonoti in pranone.
Za trenutek se vrnimo k njim. Ženske so bile v času fašizma prisiljene žrtvovati svoj feminizem zavoljo obranitve naroda. Matere svojih otrok niso smele učiti svojega lastnega jezika. Klinc, pa materni jezik. Prepovedane so bile slovenske pesmi, knjige, šole ... Raba slovenščine je lahko koga stala življenja. To je bila tista prava surovost in neusmiljenost fašističnega režima, ne pa zaščitne maske, o katerih se je razširilo na tone teorij, ki presegajo meje neumnega.
Protifašizem je zaradi TIGR-a in drugih protifašističnih organizacij postal glas združevanja in način brisanja meja. O slednjem je zadnja leta veliko govora v obeh Goricah, kjer se nekateri že veselijo otvoritve Evropske prestolnice kulture (EPK), s katero bodo simbolično “porušili bariere” in tako povezali obe mesti. Očitno pa gre ta način povezovanja nekaterim v nos. Minuli konec tedna so se na Trgu Evrope, ki povezuje obe Gorici, zbrali - zamaskirani, kakopak - krepki mladeniči s transparentom, na katerem je bilo zapisano zelo jasno sporočilo: Gorizia - Captiale di italianità (*Gorica - Prestolnica italijanstva).
Prizor, ki je kaj kmalu zaokrožil tudi po družbenih omrežjih, je bil ravno tako srh vzbujajoč kot nedavni incident v Rimu, ko je več sto ljudi salutiralo v čast padlim fašistom. Na tem mestu se moramo spomniti tigrovcev in ravnati podobno, kot bi ravnali oni, ali saj v skladu z njihovimi vrednotami. To, da Italija še ni obračunala s svojo zgodovino, ne sme biti razlog za strah. Tovrstne ideologije svojo moč gradijo na preplahu. Zato se mu ne smemo ukloniti in moramo stopiti skupaj. Vsi. Tako kot to počnemo na nogometnih tekmah ali ob naravnih katastrofah. Ne, ena “Vstala Primorska” na leto 15. septembra pač ni dovolj. Fašizem ni Evrovizija, kjer Slovenci najprej sami sebe poserjemo, maja pa vsi sedimo pred ekrani in bedimo do poznih večernih ur. Ljubi narod, to ni šov program.
Pred vrati je otvoritev Evropske prestolnice kulture, v sosednji Gorici pa neofašisti govorijo o mestu kot o prestolnici italijanstva. Na fašistoidni incident v naši neposredni bližini se je odzvala samo ena slovenska parlamentarna stranka. Kje je Novogoričan Robert? Kje je veliki odrešenik Janez? Kje je mati Nataša, pa svetovljanka Tanja in vsi pripadajoči veljaki. Ja, dragi moji. Resnica je grenkega okusa. Tigrovce bi bilo sram.