Tia Friedel: “Tudi če si čuden in nekonvencionalen, si vreden ljubezni”

Rodila se je v Trbovljah, osnovnošolske klopi je gulila v Izoli, srednješolske v Piranu, fakulteto je zaključila v Ljubljani, potem pa spakirala kovčke in se preselila na Irsko. Ilustratorko in digitalno umetnico Tio Friedel alias Zeleno podgano težko geografsko umestimo v nek specifičen prostor, zato zlahka rečemo, da je svetovljanka, oziroma, kot si sama pravi - vesoljka.

Za Instagram profilom Grrreenrat, ki okoli sedem tisoč ljubiteljem stripov ponuja ilustrirane prizore iz življenja hišnih podgan, stoji 33-letna karizmatična “vesoljka” Tia Friedel.

Ilustracija in stripi so ji blizu že od nekdaj, pravi. Pri komaj petih letih je ustvarila strip o dinozavrih. “Šlo je za zgodbo o diplodokih - tistih z dolgimi vratovi -, ki so se prepirali glede tega, kaj bo kdo jedel,” se nasmehne ob spominu. Na njenih policah so se kopičile Miki Miške, Tom in Jerryji, Topolinoti, a najbolj jo je prevzel Garfield, ki ji ga je oče prinesel iz ZDA. “Sicer sem pa neprestano nekaj čečkala. V srednji šoli so bili vsi zvezki vselej porisani. Zdelo se je nekako naravno, da bom šla v to smer.”

“Pes svojega lastnika občuduje kot gospodarja, mačka ga prezira, podgana pa nanj gleda kot na sebi enakega.”

Tia Friedel

ilustratorka

Domači so jo na ustvarjalni poti vedno podpirali. Mami Marjetki in očetu Smiljanu umetnost ni neznanka. “Pri nas doma smo bili vedno 'umetniško' razpoloženi. Tudi babica je bila umetnica, slikala je na steklo.”

Irska je raj za umetnike

Hudih dilem glede poklicne poti ni bilo. “Kolebala sem med biologijo in umetnostjo. Na koncu sem pristala na Fakulteti za dizajn, kar je neka 'vmesna zadeva',” pravi. Takoj po diplomi se je odločila, da Slovenija zanjo ni dovolj. “Zdelo se mi je, da moram kot umetnik videti širše, videti svet.” Kolebala je med Švedsko in Irsko, nato pa so jo na festivalu Metaldays prepričali Irci. “Kar naenkrat ni bilo več dileme.” Njihova sproščenost in živahnost sta jo povsem očarali. Odletela je v Galway in tam ostala skoraj desetletje.

Zahodna obala Irske je, pravi, idealna za umetnike: tam je mogoče od ustvarjanja živeti, kar je v Sloveniji precej bolj zahtevno. Kako težka pa je bila integracija v irsko družbo? “Bilo je dokaj lahko, ker sem bila obkrožena s samimi Irci,” pravi. Sprva jo je oviral močan naglas, a se ga je hitro navadila. K hitremu vključenju v družbo pa je botroval še en dejavnik. “Irci so v primerjavi s Slovenci bistveno bolj odprti, strpni, sproščeni in vključujoči. Tudi v zakotnih vaseh moje drede in tatuji nikogar niso motili.”

V Sloveniji je nekoliko drugače. Spomni se svoje nedavne vrnitve v domovino, ko se je v njeno frizuro in telesne poslikave zazrla mimoidoča in meni nič, tebi nič izustila: “Fuj”. Tie taki komentarji načeloma ne prizadenejo, tudi tisti je ni. Gromko se je nasmejala in si rekla: “Dobrodošla doma.”

Irska odprtost in sprejemanje vsega drugačnega jo je navdušila do te mere, da je na Irsko povabila tudi sestro Loro, ki tam živi še danes.

Najprej hrček, nato skakač, kasneje pa podgana

Tio Friedel na spletu poznamo kot Zeleno podgano - Grrreenrat. Obožuje zeleno barvo, zato prvi del vzdevka ni presenečenje. Kaj pa podgana? “Mama mi najprej ni dovolila imeti hišnih ljubljenčkov, dokler mi prijateljica ni podarila hrčka. To je 'šlo pogojno skozi'. Nato so k hiši prišli skakači, kmalu zatem pa sem domov privlekla podgano.”

Odziv domačih? Pričakovano oster. A podgana Pupa je ostala - in s tem se je začelo nekaj več. “Pes svojega lastnika občuduje kot gospodarja, mačka ga prezira, podgana pa nanj gleda kot na sebi enakega. Res imaš lahko prijateljski odnos s podganami. Lahko jih imaš tudi za cimre. So samostojne, ampak iščejo tvojo pozornost.” V njih se je prepoznala: nekoliko nenavadne, pogosto stigmatizirane, a trdno svoje. Podgane so ji dale vedeti, da “tudi če si čuden in nekonvencionalen, si vreden ljubezni”.

Po Pupi jih je prišlo še okoli petnajst. Trenutno po Tii plezata Smetka in Žuža, ki navdihujeta najnovejše kratke stripe na Instagramu. A vse se je začelo s podgano Šilo, rdečeoko lepotico s številnimi boleznimi, ki je potrebovala veliko nege in posledično tudi pozornosti. Ko se je Šilino življenje iztekalo, jo je Tia upodobila na način, ki ji je bil najbolj domač - skozi risbo. Kratke stripe je objavila na Instagramu, ljudje pa so jih zelo hitro vzeli za svoje. Od takrat naprej pripoveduje zgodbo o sobivanju s “podganjimi kolegi”.

Brez Tolmina ne gre

Navdiha pa ne črpa le iz glodalcev, temveč tudi iz glasbe, predvsem iz metala. Trenutno najraje posluša ameriške težkokategornike Warbringer. Ilustracije pogosto ustvarja za glasbene skupine, med drugim za Na Cruithne in Clagarnac. Njeno delo je krasilo tudi uradne majice in plakate festivala Metaldays, saj je zmagala na natečaju organizatorjev. Festivali v Tolminu - nekoč Metalcamp, potem Metaldays, zdaj Tolminator - so ji še posebej pri srcu. “Tja hodim že od leta 2008. Preprosto si ne predstavljam poletja brez Tolmina,” pravi. Ko beseda nanese na festivalsko sceno na Irskem, zavzdihne: “Ne zavedamo se, kakšno srečo imamo, da imamo v Sloveniji tak festival. Približno 20 let nazaj je obstajal festival Sunstroke, ki so ga leta 2020 želeli obuditi, a jim je to preprečila … 'kuga',” pripomni v smehu.

Tia pa ne ustvarja le stripov in glasbenih dizajnov - posveča se tudi razvoju družabnih iger. Sodelovala je s slovenskim podjetjem Value Add Games, ki se je povezalo z irskim animacijskim studiem Cartoon Saloon, znanim kot nekakšen “irski Disney”. Skupaj so razvili namizno igro WolfWalkers, ki temelji na istoimenskem animiranem filmu, nominiranem za zlati globus, nagrado BAFTA in celo oskarja. “To je en mojih največjih dosežkov,” ponosno pristavi.

Srce, ki diši po zelenem

Med podganami in ilustracijami, med metal glasbo in družabnimi igrami, med Galwayem in Istro, Tia Friedel tke svojo zgodbo - zgodbo, ki ni ujeta v nacionalne meje niti v pričakovanja okolice. Njene risbe niso le domiselne domislice, temveč tihe deklaracije svobode. Vsaka črta, vsak stripovski prizor, vsak podganji pogled v svet nosi sporočilo, da drugačnost ni napaka, ampak možnost. Da ustvarjalnost ne išče dovoljenja, ampak pot. Da umetnost - če je res umetnost - zmeraj pride s srcem. In to srce pri Tii bije zeleno.

Kaj sporoča svetovljanka, vesoljka, umetnica z zelenim srcem Slovenkam in Slovencem? “Slovenci se zelo radi pritožujemo. S tem v principu ni nič narobe, a vseeno najdimo nekaj irske gorečnosti v sebi in nekaj naredimo na tem, da se nam ne bo več potrebno pritoževati.”

V tem je nekaj uporniškega, nekaj osvobajajočega. Nekaj, kar bi rekla podgana: ne daj se sistemu, ne glej zviška, ne čakaj na dovoljenje. Čeprav si čuden. Čeprav si majhen. Čeprav imaš dolg rep in ostre zobe. Zeleno srce bije naprej, pogumno, trmasto in srčno. Ker “tudi, če si čuden in nekonvencionalen, si vreden ljubezni.”

---