Ti pa kar greš po štirih zemljah Istre: pešibus pisatelja Jurija Hudolina

Zadnje desetletje se veliko ukvarjam z vrtnarstom, kar mi je dalo novo dimenzijo premišljujočega bivanja, predvsem pa mir pred mestnim vrvežem. Spontano sem našel to, kar sem podzavestno iskal, da bi si za premišljevanje o življenju in dogodbah in ljudeh in predvsem za raziskovanje sebe, rad našel tudi delo, ki nima direktne zveze s komunikacijo med ljudmi, čeprav bi se to lahko pogojno dejalo tudi za moj izvorni poklic književnika, prevajalca in urednika. Samotarsko delo. Življenje v glavi. Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, stvarno življenje, ki pa je lahko preveč naporno in zateženo in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje & introspekcijo in posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se zagubila v mašineriji narcizma.