Tadej Pogačar bo prvič zavrtel pedala na kolesarski dirki po Italiji: prišel, videl, zmagal?
Slovenci že dolgo nismo več le smučarski narod. Medalje in uspehi po osamosvojitvi v posamičnih in ekipnih panogah pritrjujejo domnevi, da smo športna nacija. Kolesarstvo je v zadnjih letih na samem vrhu priljubljenosti. Največ zaslug pri tem imajo še pred desetletjem nepredstavljivi dosežki slovenskih asov, svoje pa so vsekakor dodale dirke, ki so pisale zgodovino, pa ne le kolesarstva. Med njimi je italijanski Giro, ki kroži v naši soseščini. Včasih in vse pogosteje pa zavije tudi k nam.
Največje dirke se lahko pohvalijo s častitljivo tradicijo. Cestno kolesarstvo je pognalo globoke korenine, tudi olimpijske, a v prvi vrsti so dirke vezane na določena mesta, pokrajine in države, kjer so epski junaki s svojimi podvigi premagovali razdalje, vzpone in tekmece v vročini, dežju, mrazu in snegu, a tudi nenaravnih ovirah. S tem so utrjevali mitski status Toura, Gira in drugih klasičnih preizkušenj, ki štejejo sto let in več. Vsako obdobje je imelo svoje šampione, to pa še toliko bolj velja v kolesarstvu. Cesta hrani številne anekdote, ki skozi čas postanejo domala kultne. Giro je bil dirka naše in vaše mladosti, pravzaprav edina kolesarska preizkušnja, ki jo je bilo v naših koncih v neposrednem prenosu moč spremljati po malih zaslonih. Seveda na italijanski televiziji. Še francoski Tour, ki velja za dirko vseh dirk, je bil v senci Gira.
Svet je bil (ideološko) razdeljen, v kolesarstvu pa je veljala stroga delitev na profesionalce in amaterje. Le prvi so imeli dostop do poklicnih ekip na Zahodu in s tem najbolj slovitih dirk. S socialističnega vzhoda je le redkim uspel preboj, pa še to v 80. letih, ko je že zavel veter sprememb. Kolesarstvo pred štirimi desetletji je bilo tudi sicer še daleč od podobe globalnega športa, kot ga poznamo zdaj. Tudi Slovenija, ki je, če upoštevamo jugoslovanske okvire, vendarle imela vodilno kolesarsko vlogo in že kar nekaj konkurenčnih olimpijcev, je bila v poklicnem svetu kolesarstva dojeta kot eksotika. Italija je takrat predstavljala obljubljeno kolesarsko deželo z izročilom, znanjem, s hierarhijo ter številnimi dirkami in ekipami na poklicnih temeljih.
Poleg promocijskih namenov, tržnih prijemov in trajnostnih modelov gre pri kolesarskih dirkah, kot je Giro, vendarle poudariti povezovalni vidik.
Ko so Vinko Polončič, Primož Čerin in Jure Pavlič v 80. letih orali slovensko kolesarsko ledino v Italiji in na Giru, se je zdelo nemogoče, da bodo Slovenci kdaj prednjačili na največjih dirkah in delili tudi kolesarske lekcije Italijanom. Kaj bi dali naši zahodni sosedi, da bi imeli kolesarja kova Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Prvi je maja lani sprožil romanje na Svete Višarje, kjer je oblekel rožnato majico za najboljšega v skupnem seštevku tritedenske dirke po Italiji, drugemu pripisujejo daleč največ možnosti, da ga bo nasledil na zmagovalnem seznamu v 107. izvedbi Gira, ki se začenja jutri. Pred natanko tremi desetletji je karavana slovite etapne dirke prvič obiskala samostojno Slovenijo in v njej je bil tudi Idrijčan Valter Bonča, ki so ga na domačih cestah tako kot preostale kolesarje pozdravili številni gledalci.
Giro je - tako kot Tour - namreč že dogodek sam po sebi, kar potrjuje vse večje število slovenskih kolesarskih navijačev, ki si etape v živo ogledajo v Italiji in Franciji. Kolesarstvo je spoznavanje narave in družbe, kolesarstvo je gibanje v pravem in prenesenem pomenu besede. Kolesarstvo dejansko premika meje, tudi v glavah. Giru je s takšnimi in drugačnimi pogledi to že uspelo nekajkrat v zgodovini. Razsežnosti in odmev dirke po Italiji so prepoznali tudi gostitelji, ki se želijo predstaviti v čim lepši luči. Tako je bilo tudi ob zadnjih obiskih Gira na Primorskem v letih 2021 in 2022, ko so bili gledalci na slovenskih cestah deležni športnega praznika. V kratkem, najverjetneje že naslednje leto, si ga lahko znova obetamo.
Poleg promocijskih namenov, tržnih prijemov in trajnostnih modelov gre pri kolesarskih dirkah, kot je Giro, vendarle poudariti povezovalni vidik. Nova Gorica in Gorica bosta povezani kot evropska prestolnica kulture. Giro predstavlja tudi kolesarsko kulturo. Na cesti in ob njej. Tudi zato bi morala biti varnost na prvem mestu. Kolesarji si namreč ne zaslužijo pozornosti in obzirnosti le ob samih dirkah, pač pa tudi v odprtem prometu. Kolesarske nesreče imajo lahko hude posledice, pa ne le na dirkah. Pri tem velja upoštevati (ne)pisana pravila in ohranjati distanco, pa tudi zbranost.
Kolesarstvo sicer ostaja nepredvidljivo v svoji predvidljivosti. Zato tudi ne gre prehitevati dogodkov in vzeti Pogačarjevo zmago na Giru za samoumevno. Na cesti se lahko zgodi vse, navsezadnje imajo tritedenske dirke svoje zakonitosti, ki jim pa kolesarska številka ena na svetu uspešno kljubuje. Tako močan je videti, da sam postavlja pravila igre. Pri tem se povrhu še zabava in igra na kolesu. Lani smo sicer videli, da je tudi Pogačar iz krvi in mesa in se lahko tudi zlomi. Če bo šlo letos vse po željah in načrtih, bo poskušal spisati še eno veličastno poglavje ter zmagati tako na Giru kot na Touru, kar bi že pomenilo, da bo na novo pisal kolesarsko zgodovino 21. stoletja. Potem pridejo na vrsto še olimpijske igre in svetovno prvenstvo. Z zlato medaljo in mavrično majico na cestnih dirkah v Parizu in Zürichu pa bi mu uspel koledarski grand slam, če se izrazimo v teniškem besednjaku, a pustimo to.
Giro se ni še niti začel. Od starta v okolici Torina do cilja v Rimu 26. maja bo treba prevoziti 3321 kilometrov v 21 etapah. Vsaka naslednja je lahko odločilna ali celo usodna. Nič nas ne sme presenetiti.