Suverenost se začne na krožniku

Morda so tudi impulzi oziroma pritiski z vseh strani botrovali neuklonljivosti Slovencev, da je “tisočletni sen” pred dobrimi tremi desetletji postal resničnost. Če akterje iz prvih (političnih) vrst danes vprašate, so vedeli, da bo tako, ker ni moglo biti drugače, pa vendarle je sanje izrisal splet okoliščin s kar nekaj modrosti in tudi sreče. Ko se ozremo nazaj, je vse samoumevno, četudi do zadnjega trenutka niso imeli pripravljenih tako ključnih zadev, kot so simboli države. Na ikonični fotografiji mojstra Joca Žnidaršiča je tako na Aljaževem stolpu plapolala tribojnica brez grba, da ji zdaj dajejo “državno dimenzijo” z njegovim dodajanjem s fotošopiranjem.

Velik dan za slovenski kulturni prostor, seveda s Primorsko v prvi vrsti, je bil vstop Slovenije v Evropsko unijo, ko se je v novi “širši domovini” skorajda povsem zaokrožilo območje, kjer so doma Slovenci in koder ledinska imena pričajo o njihovi nekoč široki poselitvi, kar obenem buri domišljijo celo do te mere, da naj bi se Američani ob oblikovanju svoje države zgledovali po karantanski demokraciji. Potem smo prišli v schengen, v EU pa še Hrvaška, kjer prav tako živijo avtohtoni Slovenci.

Slovenske pomorske flote ni več, Splošna plovba je tam nekje kot Adria Airways. Nek romantični predlog za državni nakup ladje je bolj sol na rano kot resen poskus, da bi se na svetovna morja vrnila zastava slovenske trgovske mornarice.

Letos je simbolno leto primorske čezmejnosti oziroma brezmejnosti, saj sta Gorici (slovenska) Evropska prestolnica kulture in iz sosednjih mest ob meji poskušata postati eno brez meja. Vrhunska simbolika mesta v dveh državah, ki se v času, ko rastejo ograje, povezuje najtesneje v svoji zgodovini, je gotovo sporočilo, ki bo ostalo zapisano s svetlimi črkami.

Za slovensko besedo in kulturo onstran meja niti niso slabi časi. Te dni je v središču Trsta, na Velikem trgu, pod budnima zvonarjema Mihcem in Jakcem, Slofest, velik festival slovenskega Trsta, v Celovcu se vse bolj uveljavljeni Dnevi alpsko-jadranske kuhinje, ki tri tedne potekajo v središču mesta in še marsikje drugje, tradicionalno začenjajo s Slovenskim večerom.

Smeli bi reči, da ima Primorska vse, kar imajo veliki. Da je v tistem srečnem delu Sredozemlja, kjer Alpe niso daleč, da ima plodovite griče in doline, da lahko prehrani svoje ljudi in še koga zraven, ima pitno vodo in obenem vodotoke, ki poganjajo hidroelektrarne, nekaj industrije, nekaj turizma, dve univerzi in pol, pa pristanišče, ribiče in soline ob dobrih štirideset kilometrov dolgem morskem obrežju.

Industrije je manj kot pred tremi, štirimi desetletji. Izguba trgov, novi časi, nespretnost političnih direktorjev in v pomembni meri pohlep so botrovali temu, da je preživelo le nekaj jeder nekdaj mogočnih tovarn, ki so dajale takt, še manj jih je s slovenskim nadzorom. Vzniknili so nekateri svetli stebri, primorski tehnološki tiger je postala Ajdovščina, tam ima sedež tudi Mlinotest, ki je med največjimi živilskimi podjetji ne le na Primorskem temveč v državi.

Slovenske pomorske flote ni več, Splošna plovba je tam nekje kot Adria Airways. Nek romantični predlog za državni nakup ladje je bolj sol na rano kot resen poskus, da bi se na svetovna morja vrnila zastava slovenske trgovske mornarice. Slovenski stik s svetovnimi pomorskimi trendi zagotavlja koprsko pristanišče, ki je očitno zanesljiv partner, nov optimizem vliva skorajšnje dokončanje drugega tira, a pristanišče v plitvem in ozkem zalivu nima veliko možnosti za širitev.

Prehranska suverenost Primorske ni boljša od slovenske. Zgodbe o sadju za Dunaj in vse kvarnerske otoke pa paradižniku celo za Dalmacijo, so dediščina in spomin, podobo kulturne krajine rešujeta vinogradništvo in oljkarstvo. Žal je nedoumljivo, da v dolinah z ustrezno klimo ne zraste dovolj sadja in zelenjave niti za Primorsko, kaj šele za Slovenijo. Klobuk dol tistim, ki vztrajajo, a mora biti nekaj narobe, če se ne da in se ne splača in je na policah trgovin med Sečovljami in Bovcem zelenjava s kamionov, ki so prepotovali tisoče kilometrov, so “kraški” pršuti od prašičev, katerih rejci morda nikoli niso slišali za Slovenijo, je govedina z Irske in Avstralije …

Suverenost se začne na krožniku. Ne zaradi tega, ker bi bili lačni, to je, vsaj za zdaj, za nami. Gre za to, da je pridelava hrane v biologiji tega sveta osnova tako rekoč za kar koli. Kaže tudi na razumevanje lastnega delovanja in na upravljanje z viri. Voda, hrana in vse povezano z njima so vse bolj strateška surovina, s tem pa tudi gradnik suverenosti. Bolj od spodaj kot s polja se je ne da graditi. Zato bodo tisti, ki imajo doneče govore, morali prisluhniti tudi onim, ki jih omogočajo z motiko in jim pomagati pri čim bolj neoviranem delovanju. •