Stoječe ovacije za primorski praznik
Ni ravno običajno, da bi na državni proslavi stoječe ovacije nastopajoče ponovno priklicale na oder. A v portoroškem Avditoriju, ki je v sredo zvečer pokal po šivih, se je zgodilo ravno to.
Ko je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pod vodstvom Pie Cah ob koncu sporeda, ki so ga v dobršni meri oblikovali primorski ustvarjalci, “zagrmel” Vstajenje Primorske, je bil del občinstva že po prvih uvodnih taktih na nogah, čeprav velja, da se ob primorski himni vstane šele ob refrenu. A navdušenje, ki se je nabiralo vse od slavnostnega govora predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, je preprosto eskaliralo in na noge (predčasno) pognala nabito poln Avditorij.
Bučnemu aplavzu kar ni bilo videti konca, proslava, ki jo je režirala Yulia Roschina, pa se bo nedvomno zapisala v anale kot ena boljših državnih proslav. Te znajo biti, roko na srce, včasih tudi dolgočasne. Tokratna - z naslovom Ljubezen, svoboda, resnica, pravica -, ki je poseben poudarek namenila primorski ustvarjalnosti, pa je navdušila s svojo svežino, energijo in barvitostjo. Navdušeni so bili tako obiskovalci Avditorija in nastopajoči kot gledalci pred televizijskimi zasloni. Yulia Roschina je navdih za proslavo našla v življenju, osebnosti in literarnem opusu Borisa Pahorja, tudi v intervjuju, ki sta ga lani za Primorske novice in Primorski dnevnik s Pahorjem ob njegovem 108. rojstnem dnevu opravila Andraž Gombač in Poljanka Dolhar.
