Dom za večno življenje v onostranstvu

Za 120 kvadratnih metrov veliko stanovanje v prvem nadstropju hiše iz leta 1888 v ulici Napione številka 2, tik ob reki Pad, od leta 1999 skrbita Fulvio Ferrari in njegov sin Napoleone, ki sta ustanovila Hišo muzej Carla Mollina in veljata za velika poznavalca njegovega zelo raznovrstnega opusa, ki se razteza od arhitekture, notranjega oblikovanja, fotografije pa vse do eskapad v svet akrobatskega letenja, avtomobilskih dirk in smučanja. A Mollino, edini sin vplivnega in bogatega torinskega inženirja in arhitekta Eugenia Mollina, je bil še veliko več …

Urejal ga je dolga leta, a v njem ni prespal niti ene noči

“To stanovanje najemava, kot ga je najemal Carlo Mollino. Stanovanje je namreč v državni lasti in se ga ne da odkupiti,” je uvodoma ob našem obisku povedal Napoleone Ferrari. Mollino je to stanovanje najemal od leta 1960 do svoje smrti leta 1973 in ga temeljito preuredil, a v njem naj ne bi prespal niti ene noči. Mollino, rojen leta 1905, je tudi po diplomi na torinski fakulteti za arhitekturo leta 1931 do približno leta 1960 živel v družinski petični neogotski vili v Rivoliju na obrobju Torina, toda najemal ali kupoval je še številne druge nepremičnine po mestu, kamor se je lahko umaknil od ukazovalnega očeta, in poleg svojega rednega dela kot profesor na torinski fakulteti za arhitekturo in dela na področju arhitekture ter notranjega oblikovanja ustvarjal še določene druge projekte, daleč od oči javnosti. Eden od teh je stanovanje v ulici Napione, kjer je skoncentriral vse filozofske tokove, ki so mu bili zelo blizu - to je bila predvsem egipčanska mitologija.

“V svojih besedilih se je Carlo Mollino velikokrat naslonil na stare Egipčane. V enem od teh pa je tudi zapisal, da piramide ali katerekoli druge grobnice, ki so jih zgradili, niso zgolj grobnice, ampak pravi dom, kjer bo pokojni živel svoje večno življenje v onostranstvu. Ideja tega stanovanja gre v to smer.”

Napoleone Ferrari

poznavalec opusa Carla Mollina

Že pred tem stanovanjem pa se je Mollino od leta 1955, po razvezi s svojo edino zaročenko, kiparko Carmelino Piccolis, in verjetno vse do smrti ukvarjal tudi s projektom “idealne ženske” oziroma fotografiranja ženskih aktov s polaroidom.

“Mollino je med arhitekti veljal za čudaka, ki je delal bizarne stvari, ampak to je daleč od resnice. Bil je izjemno strokoven, predvsem zahvaljujoč očetu, inženirju, ki ga je od malih nog mentoriral in učil o znanosti gradnje.”

Napoleone Ferrari,

poznavalec opusa Carla Molline

Skrita nočna dejavnost

O tej Mollinovi izključno nočni dejavnosti, za katero je porabil ogromno denarja, saj je za svoje modele kupoval najdražje spodnje perilo in druga oblačila, ni vedel nihče. Šele po njegovi smrti so našli na stotine polaroidnih fotografij, na katerih so ovekovečene številne ženske, ki jih je na nočnih pohodih s svojim porschejem verjetno pobiral po torinskih ulicah in okolici.

Nekaj od teh fotografij je nastalo tudi v stanovanju v ulici Napione, a kot pravi Napoleone Ferrari, je Mollino v 60. letih poleg tega imel v Torinu še tri rezidence. Stanovanja v ulici Napione po njegovih besedah ni nikoli fotografiral, nikoli ni objavil ničesar, povezanega z njim, tam tudi ni bilo druženj, zabav … Ferrari sicer meni, da se je Mollino po upokojitvi nameraval preseliti tjakaj, a načrte mu je prekrižala prezgodnja smrt. Mollino je umrl 27. avgusta 1973, star 68 let, zaradi težav z dihanjem. Kljub temu da je bil astmatik, se namreč ni nikoli odrekel eni škatlici Murattijevih cigaret na dan.

“Mollino je s svojimi skopimi interpretacijami ohranjal kulturno pozicijo nadrealista, pustil pa je nekaj evidence, iz katere lahko sklepamo o njegovih namenih.”

Napoleone Ferrari,

poznavalec opusa Carla Molline

Stanovanje je preživelo po naključju

Ferrari še meni, da Mollino ni verjel, da bo to stanovanje “preživelo” v taki obliki, saj ni imel nobenih potomcev in niti sorodnikov. Kako se je torej to stanovanje ohranilo? “Po naključju. Po Mollinovi smrti je vsa lastnina šla državi. Prva stvar, ki sledi v takem primeru, je popis inventarja. V to stanovanje je prišel inženir, ki je imel velik posluh za Mollinovo zapuščino, in ugotovil, da bi to lahko bil lep prostor za njegovo pisarno. Po smrti Mollina ga je najel in verjetno po dobri ceni odkupil vso notranjo opremo in jo ohranil. 26 let je bila to njegova pisarna, kjer je sprejemal stranke,” pojasnjuje Ferrari. Ko se je upokojil, pa je želel, da bi se stanovanje v celoti ohranilo še naprej. “Tako je vprašal mojega očeta, ki se je ukvarjal s starinami, če bi želel kupiti ves inventar, ampak ne da bi posamezne kose prodal naprej, ampak da bi stanovanje ohranil še naprej v svoji celoti,” dodaja Ferrari. Kot kaže, sta s prejšnjim najemnikom našla skupni jezik in od leta 1999 z očetom začela skrbeti za omenjeno stanovanje, ki se je, kot pravi Napoleone, izkazalo za pomembno orodje, s katerim sta z očetom veliko bolje spoznala Mollina. V tem času sta sicer izdala že več kot 60 knjižnih publikacij o njegovem delu in sta nedvomno med bolj zaslužnimi za obujeno zanimanje za pozabljenega torinskega arhitekta, ki je danes predvsem prepoznan zaradi svojega pohištva, ki na avkcijah dosega rekordne vrednosti. Denimo, novembra leta 2020 je bila v New Yorku na dražbi avkcijske hiše Sotheby’s Mollinova kristalna jedilna miza z lesenim podnožjem prodana za vrtoglavih 6,2 milijona dolarjev.

Eklektična, neulovljiva notranjost

“Prejšnji najemnik je bil, kot omenjeno, v teh prostorih 26 let in se mu ni sanjalo o vseh zgodbah, ki jih skriva, a pravzaprav niti očetu in meni,” pravi Napoleone Ferrari. Stanovanje je zelo eklektično. Kaj imajo pravzaprav skupnega ponaredek baročnega kamina, thonetov ležalnik in ležalnik lc4, stoli tulip, kavča Osvalda Borsanija in številne druge antikvitete v velikem dnevnem prostoru? “Mollinova ideja je verjetno bila ustvariti prostor, kjer bi mešal številne vplive in obdobja ter tako ustvaril okolje izven časa in prostora. Ko vstopimo v to stanovanje, namreč težko ugotovimo, kdaj je bilo narejeno,” razlaga Ferrari in večkrat poudari, da gre sicer za njegove in očetove interpretacije, ker Mollino v slogu njegovih čislanih nadrealistov svojih del ni nikoli pretirano pojasnjeval. Stanovanje je tudi kot nekakšen kalejdoskop, saj je velik del sten v osrednjem prostoru prekrit z ogledali, ki jih je Mollino dal “postarati”, a izvajalci, kot kaže, niso dobro opravili svojega dela, ker so začela zelo siveti. Osrednji prostor s čudovitim pogledom na Pad in grič na drugi strani Torina je sestavljen iz treh delov, delijo pa jih le žametne zavese v oker barvi (Mollino je bil očitno velik ljubitelj žameta - notranjost operne hiše Regio je večinoma v žametu, ampak rdečem). Po dolgem hodniku dostopamo do servisnih prostorov, stranišča, kopalnice in ozke kuhinje, ki bleščijo, odeti v pisane ploščice iz juga Italije, ter spalnice, ki je že nekaj časa preoblikovana v mini kino, in najverjetneje najpomembnejše sobe tako imenovane sobe metuljev, kjer so osrednji element “letto a barca” (postelja/ladja), sicer znan element iz egipčanske mitologije (sončna ladja) kot sredstva za potovanje v onostranstvo, in številnih okvirjenih slik metuljev kot nekakšnih egipčanskih ushabtijev, spremljevalcev za pot v onostranstvo.

Miza kot aluzija na sarkofag?

“Zadnja leta je Mollino postal precejšen ezoterik,” pravi Napoleone. Takoj za sobo metuljev je po pomembnosti jedilnica, ki to pravzaprav nikoli ni bila in verjetno niti ni bila nikoli mišljena za to. Desno od marmornate mize je na steni obešen želvin oklep. Oba Ferrarija sklepata, da je Mollina pritegnila tudi mitologija antične Kitajske, kjer je želva klasična metafora za človeka, njen oklep pa je simbol našega doma in istočasno zapora do smrti. Pod njo je psihedelična slika z naslovom Siblings ameriškega umetnika Petra Maxa, stik med njima pa je v popolni sredini med obema. Najpomembnejši element v tem prostoru je sicer omenjena marmornata miza, za katero je po besedah Napoleona oče po več letih ob obisku enega od torinskih muzejev naključno ugotovil, da se mere precej ujemajo s proporci srednjeveških grobnic, po merah pa spominja tudi na egipčanski sarkofag.

Napoleone opomni tudi na ponavljajoče se število osem okoli mize/”grobnice”. Ta je namreč obkrožena z osmimi stoli tulip Eera Saarinena, na mizi je tudi keramični lotus z osmimi cvetovi, kar po besedah Napoleona napeljuje k motivu neskončnosti, ker če številko osem obrnemo, dobimo simbol za neskončnost. “V svojih besedilih se je Mollino velikokrat naslonil na stare Egipčane. V enem od teh pa je tudi zapisal, da piramide ali katerekoli druge grobnice, ki so jih zgradili, niso zgolj grobnice, ampak pravi dom, kjer bo pokojni živel svoje večno življenje v onostranstvu. Ideja tega stanovanja gre v to smer,” meni Ferrari. Kakorkoli že, ali te interpretacije držijo ali ne, Mollino je očitno v tem stanovanju želel skoncentrirati in napaberkovati vse miselne tokove, ki so mu bili blizu, in v tem stanovanju morda tudi dočakati visoko starost ali pa v slogu starih Egipčanov ustvariti posmrtni dom. Verjetno ni naključje, da je najel stanovanje, ki se nahaja tik ob reki, kot simbolu življenja, minevanja in potovanja ... Toda zakaj to storiti v stanovanju, ki ni tvoje? Čigar usoda po smrti njenega ustvarjalca brez potomcev je bolj kot ne negotova? To je še eno od številnih neodgovorjenih vprašanj, ki jih je za seboj pustil Mollino.

Mollinova sočasna dekadenca in modernost

“Stvaritev” v ulici Napione sicer zelo izstopa glede na dela, ki jih je Mollino ustvarjal sočasno v 60. letih v arhitekturi. V tem času se je namreč ukvarjal z načrtovanjem in gradnjo zelo moderne in tehnične napredne stavbe torinske Trgovinske zbornice in z njegovo največjo stavbo nasploh - z operno hišo Regio, ki je zaradi svoje moderne, organske arhitekture, a z nekaj pokloni preteklosti, prav tako zelo izstopala. Mollino je nase kot arhitekta sicer najprej opozoril s stavbo torinskega konjeniškega kluba, ki je bila zgrajena leta 1940, danes pa je žal ni več (zrušili so jo leta 1960). V tem objektu je Mollino spojil nekatere prvine tedaj modnega nadrealizma, ki ga je zelo navdihoval, in ustvaril zelo funkcionalno in moderno stavbo, ki pa se je zelo razlikovala od tedanjega režimskega italijanskega racionalizma.

“Mollino je med arhitekti veljal za čudaka, ki je delal bizarne stvari, ampak to je daleč od resnice. Bil je izjemno strokoven, predvsem zahvaljujoč očetu, inženirju, ki ga je od malih nog mentoriral in učil o znanosti gradnje,” razlaga Napoleone Ferrari in dodaja, da Mollino tako ni bil arhitekt, ki bi načrtoval neko skrajno kompleksno zadevo, ne da bi vedel, kako jo realizirati. Ravno obratno, bil naj bi v stiku z izvajalci in jim večkrat dajal natančna navodila za izvedbo.

Neusahljivi nadrealist

A Mollino je oboževal sanjski, nadrealistični del, ki skozi arhitekturo pripoveduje zgodbo. Verjetno najboljši primer tega je operna hiša Regio, v kateri je osrednji leit motiv oblika elipse, ki jo srečujemo vsepovsod v notranjosti, od drobnih elementov (ogledal na vratih, številk za plašče v garderobi) do večjih, na primer marmornata šanka v zgornjem nadstropju, do nenazadnje osrednje dvorane, kjer ni ene ravne stene. Mollino je na novinarsko konferenco leta 1966, namenjeno predstavitvi projekta operne hiše, prišel s trdo kuhanim jajcem v rokah in na njem narisal linije lož in okvir okoli odra. Dejal je le, da je izbral obliko jajca, ker je dobra z akustičnega vidika, ampak tudi s psihološkega, saj se v njej počutimo udobno, ker nas njena elipsasta struktura objame. In tu, kot je bilo zanj značilno, je tudi zaključil.

“Mollino je s svojimi skopimi interpretacijami ohranjal kulturno pozicijo nadrealista, pustil pa je nekaj evidence, iz katere lahko sklepamo o njegovih namenih,” razlaga Ferrari in dodaja, da je Mollino osrednjo dvorano oblikoval kot ženski torzo in pod navdihom fotografije Le Violon d'Ingres Mollini zelo ljubega nadrealističnega fotografa Mana Rayja ... Občinstvo pa je zaradi oblike osrednje dvorane kot aluzije na mehki ženski torzo z vsako predstavo znova priča rojstvu, rojstvu umetnosti.

V operni hiši z razstavo, posvečeno Mollinu

Operna hiša Regio je dejansko zelo fascinantna stavba, ki te, takoj ko vstopiš vanjo, posrka s svojo žametno, rdečo mehkobo, udobnostjo in prehodnostjo. Ob koncih tedna organizirajo vodene oglede, katere je treba predhodno rezervirati zaradi precejšnjega zanimanja. Ob 50. obletnici izgradnje operne hiše in smrti velikega torinskega arhitekta, ki je umrl nekaj mesecev po otvoritvi te hiše, je v preddverju posvečena pregledna razstava, ki sta jo seveda kurirala Fulvio in Napoleone Ferrari ter ustvarila strnjen prelet številnih zanimanj Carla Mollina. Nezgrešljiv je kričeče rdeči dirkalni avtomobil Damolnar, ki ga je oblikoval Mollino in z njim leta 1955 dirkal tudi na slavni vzdržljivostni avtomobilski dirki 24 ur Le Mansa, osvetljena je tudi njegova fascinacija s smučanjem (napisal je tehnični priročnik za smučanje in nekaj let je bilo celo učitelj italijanske smučarske reprezentance), v ložah za zamudnike pa so na ogled dela njegove daleč najbolj skrite dejavnosti, v kateri je mešal umetniški akt in pornografijo ter oblikoval svojo idealno žensko.

Napoleone Ferrari je neusahljiv vir informacij o Carlu Mollinu.

Biljana Pavlović

Carlo Mollino v še eni od svojih rezidenc/studiev v hiši Miller, kjer je s polaroidom fotografiral ženske akte.

Pogled iz “jedilnice” proti preostalima deloma dnevnega prostora, posejanega z najrazličnejšim pohištvom in kuriozitetami.

Biljana Pavlović

Kuhinja

Biljana Pavlović

Kopija stola Carla Mollina na hodniku - original je bil pred časom prodan za 800.000 dolarjev.

Biljana Pavlović

Kopalnica v stanovanju v ulici Napione

Biljana Pavlović

Soba metuljev

Biljana Pavlović

Glavna dvorana v operni hiši Regio, kjer ni ene ravne stene.

Biljana Pavlović

Odprto, fluidno predverje operne hiše Regio

Biljana Pavlović

Torinska Trgovinska zbornica še danes navdihuje s svojo moderno, večfunkcionalno zasnovo.

Biljana Pavlović