Sredi gozdov so nekoč sto let žarele gozdne steklarne - glažute

Izročilo o gozdnem steklarstvu glažutarstvu je med starejšimi domačini na območju Trebuše in v Trnovskem gozdu še prisotno, mlajši izjemne steklarske zgodbe s pihalci stekla predvsem s Češke, ki se je začela pred približno tristo leti, skoraj ne poznajo. Da bi ponovno opozorili na zgodovinsko kulturno dediščino, jo dodatno raziskali in vpletli v turistično ponudbo, je nastal čezmejni dvoletni projekt Glass-Routs - po poteh glažutarjev na Goriškem z vodilnimi partnerjem ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa in ERPAC FVG - regijsko službo Furlanije Julijske krajine za kulturno dediščino, pod katero sodi Pokrajinski muzej v Gorici. Glede na to, da se je glažutarstvo začelo v dolini Trebušice, so k sodelovanju povabili tudi Tolminski muzej.

Brez lesa in kremenčevega peska ni glažute

Pobudnica in nosilka projekta, doktorica zgodovinskih znanosti in univerzitetna diplomirana bibliotekarka Petra Kolenc, zaposlena na novogoriški Raziskovalni postaji ZRC SAZU, pripoveduje, da je Sredozemlje v začetku 18. stoletja hrepenelo po steklu, Trst je potreboval steklenice za izvoz vin in likerjev v daljne kraje. “Ogledovali so, kje bi steklarne lahko delovale. Pogled so usmerili proti obsežnim državnim habsburškim gozdovom v Trebuši in Trnovskem gozdu, kjer so nastale gozdne steklarne - glažute. Na voljo je bilo dovolj lesa, ki je v pečeh vzdrževal ogenj, kremenčevega peska iz Trebušice in prečiščenega pepela listavcev - pepelike in tudi oglja. Manjša naselja z lesenimi barakami so postavi sredi gozdov, kar je zmanjšalo stroške prevoza lesa, obstale pa so le toliko časa, dokler niso v okolici posekali ves les,” pripoveduje o nastanku steklarskih obratov sredi gozdov.