Slaviša Goranović, najboljši frizer med nogometaši

Slaviša Goranović je v Slovenijo prišel iz Bosne in Hercegovine. Po otroštvu na obrobju Banjaluke in mladosti v Ljubljani ga je življenjska pot pred 18 leti zanesla v Novo Gorico, kjer si je ustvaril družino s partnerko Vesno in hčerko Evo. Vrhunec kariere je doživel leta 2009, ko je s KMN Gorica postal državni prvak, v dresu Slovenije se je uvrstil na evropsko prvenstvo, dobil pa je tudi priznanje Zlata žoga za najboljšega slovenskega igralca futsala. Leto kasneje se je na evropskem prvenstvu, po tem, ko je za reprezentanco v šestih letih odigral 47 tekem in dosegel 14 golov, poslovil. Tedaj je propadel tudi novogoriški malonogometni klub, Slaviša pa je - tedaj že ob delu frizerja - še kar 15 let igral za bližnje italijanske klube. Vmes je v letih 2016 in 2017 pomagal ponovno oživljenemu KMN Gorica, ki je nato spet ugasnil. Škarje že vrsto let vihti enako strastno, kot ljubi malonogometno žogo. V živo je spremljal tudi nastope slovenske reprezentance na iztekajočem se evropskem prvenstvu v Ljubljani in bil na koncu nekoliko razočaran.

“Pričakovanja so se vrtela okoli četrfinala, stvarna slika pa se je pokazala že po prvi tekmi s Španijo. Ta čas nismo na vrhunski ravni. Opaziti je pomanjkanje psihološke priprave. Preveč je bilo nihanj. Veliko vrzel imamo pri vratarjih, pri organiziranosti in pri tempu, ki ga nismo sposobni držati od začetka do konca. Svoje je zahtevala še menjava generacij. Slovenski dvoranski nogomet v primerjavi z nogometom, košarko in rokometom zaostaja. Baza je preozka. Imamo le enajst klubov in še ti z mladimi ne delajo dovolj temeljito in široko. Naš futsal je podhranjen strokovno, organizacijsko in finančno. Nižje smo kot pred leti, ko smo ob prvi imeli še drugo državno ligo. Vsi bi morali narediti več: nogometna zveza, klubi, država z olajšavami, občine s pomočjo in poslovno uspešni nogometaši po koncu kariere s svojim znanjem in izkušnjami,” poudarja.