Spoštovani nekdanji predsednik ...

Ko je slovenska javnost poslušala vaš nedeljski pogovor z Jožetom Možino - mimogrede ... duet, ki bi v kateri drugi realnosti morda zvenel kot nenavadna fuzija jazza in prvomajske budnice -, se je marsikomu zataknilo. Ne v grlu, kot bi si morda želeli, ampak v želodcu. Tisto vašo rečenico, da “se ne bi strinjali, da gre v Gazi za genocid”, bi morali zapisati v kamen. Ne zato da bi jo slavili. Ampak zato, da se ne pozabi, kako daleč in kako gladko zna zdrsniti nekdanji človek z leve sredine. Kako v imenu fine salonske diplomacije obrišeš prah s čevljev, ki so ravnokar stopali po truplih.

Genocid, cenjeni gospod Pahor, ni le termin iz srednješolskega učbenika za zgodovino. Je prizor. Je dojenček, ki umre v inkubatorju, ker zmanjka elektrike. Je otrok, ki strada, medtem ko svet molči, ker so pogajanja še v teku. Je truplo, ki ga kopljejo iz ruševin sredi šeste prekinitve ognja, ki traja le toliko, da novinarske ekipe ujamejo “človeški obraz tragedije”. Genocid je tudi to, ko se človek, ki je nekoč vodil državo, oglasi iz varne, osončene vile s pogledom na Tržaški zaliv in suvereno izjavi: “Ne bi rekel, da gre za genocid.” Ne bi rekel? Bi pa rekel “Ajde, miška mala”, ko je treba ogreti publiko.

Borut Pahor, vi ste čisti produkt retorike, ki hoče vedno vse pomiriti, zgladiti, narediti estetsko - tudi ko gori hiša. Kar je po eni strani pohvalno in občudovanja vredno. Vsaj nekoč je bilo. Vaša politična kariera pa je po drugi strani simfonija bežanja: od odgovornosti, od jasnih stališč, od vsega, kar smrdi po konfliktu, tudi če gre za moralni imperativ. Vaša zadnja sporna izjava ni bila odraz neke analitične kvazi zadržanosti. Bila je ideološka kapitulacija. Politična prilagodljivost na steroidih, če hočete.

In ta karakter, cenjeni Borut Pahor, se kaže v tem, kje stojite, ko je resnično težko stati. Vi ne stojite. Vi ste sedli. V prešerno, diplomatsko neodločnost.

Že res, da vaš argument z mednarodnimi sodišči, ki morajo odločiti o tem, kaj genocid je in kaj ni, zdrži. Toda vi, gospod predsednik, zdaj niste več v poziciji, ko bi morali čakati na njihov odziv. Take diplomacije se lahko gre vaša - za zdaj še - strankarska kolegica, zunanja ministrica. Ne pa vi. Vi bi moral zavzeti jasno stališče. In ste ga. Toda kakšno?!

Ko aktualna predsednica republike, ki ji lahko sicer marsikaj očitamo, zbere pogum in v Evropskem parlamentu poimenuje zločin z imenom - vi zažvrgolite iz ozadja, da bi morda vendarle bilo treba pogledati še z druge strani. Katere strani, gospod Pahor? Izraelskih tankov? Bele Hiše? Možinovega stola? Ko nekdanji predsednik reče, da genocid morda vendarle ni genocid, medtem ko svet govori o “neizmerni humanitarni tragediji”, potem to ni le vaš retorični zdrs, kot smo jih bili vajeni. To je mlahav politični karakter v najbolj kristalni obliki.

Ko aktualna predsednica republike, ki ji lahko sicer marsikaj očitamo, zbere pogum in v Evropskem parlamentu poimenuje zločin z imenom - vi zažvrgolite iz ozadja, da bi morda vendarle bilo treba pogledati še z druge strani. Katere strani, gospod Pahor? Izraelskih tankov? Bele Hiše? Možinovega stola?

In ta karakter, cenjeni Borut Pahor, se kaže v tem, kje stojite, ko je resnično težko stati. Vi ne stojite. Vi ste sedli. V prešerno, diplomatsko neodločnost. V Možinovo dnevno sobo. Od vseh platform ste si za to izdajo izbrali prav obraz novinarja, ki je ideološko zelo jasno pozicioniran. A vam ni nerodno? Morda ni. Morda si mislite: “Bil sem predsednik vseh. Moram govoriti z vsemi.”

A ni problem v tem, da ste govorili z Jožetom Možino. Problem je v tem, kaj ste rekli - in predvsem česa niste.

Memento mori, ki ga trobentate vi, Borut Pahor, ni iz zdravega sveta. Ni opomin na minljivost, ki nas dela enake, ampak melodija za tiste, ki si lahko privoščijo, da pozabijo. Za tiste, ki imajo vile z razgledom, govore brez vsebine in večne ambicije po novi vlogi v političnem gledališču.

Ne, to ni razprava o levici in desnici, o partizanih in domobrancih, o “naših” in “vaših”. Niti ni ideološka floskula iz nekih socialističnih krožkov. Je razprava o tem, da pred našimi očmi izginjajo življenja ljudi. Da bombardirajo bolnišnice, šole in humanitarne konvoje. Da se svet oklepa pravne semantike, medtem ko otroci umirajo zaradi dehidracije. In vi, gospod Pahor, ste izbrali trenutek, da izpoveste svojo resnico ... da to “kao” ni genocid.

Kaj pa je potem? Civilizacijski nesporazum? Razumen odgovor na napad Hamasa? Pretirana obrambna operacija? Vi, ki ste vso politično kariero gradili na simulaciji “normalnosti”, ste zdaj zavzeli stališče, ki je - ironično - v celoti v skladu z radikalno desnico. Z Orbanom. Z Netanjahujem. Vi, ki ste bili nekoč obraz leve sredine, ste zdaj obraz oportunizma. Lepega, zloščenega oportunizma s sinje modrimi očmi.

Vi, ki ste vso politično kariero gradili na simulaciji “normalnosti”, ste zdaj zavzeli stališče, ki je - ironično - v celoti v skladu z radikalno desnico. Z Orbanom. Z Netanjahujem. Vi, ki ste bili nekoč obraz leve sredine, ste zdaj obraz oportunizma. Lepega, zloščenega oportunizma s sinje modrimi očmi.

Se spomnite, kako ste nekoč, kot predsednik SD, govorili o solidarnosti. O sočutju? O zgodovinskem spominu? Danes pa, ko bi moral nekdanji predsednik dvigniti glas za nemočne, ga raje dvigne za pravico Izraela do obrambe. In točno v tem je ironija: vi ste vedno na strani tistih, ki zmagujejo. Mogoče ne v resnici, a v konvencionalni pripovedi. Tudi to je vaše politično zrcalo.

“Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zláta, ne odpodi od nas življenja tata, veselja hrup, ne pevcov pesem sladka,” je v svoji Memento mori napisal France Prešeren. To je bila pesem, ki ni hotela pomirjati. Hotela je pretresti. Bila je opomin o pravičnosti v smrti, ki bi nas morala zavezati k pravičnosti tudi v življenju.

Pretresli ste tudi vi, spoštovani nekdanji predsednik. Kot bi trobentali nek svoj, a žal ceneni Memento mori. Ne kot svarilo svetu, ampak kot uspavanko lastni vesti. Memento mori, ki ga trobentate vi, Borut Pahor, ni iz zdravega sveta. Ni opomin na minljivost, ki nas dela enake, ampak melodija za tiste, ki si lahko privoščijo, da pozabijo. Za tiste, ki imajo vile z razgledom, govore brez vsebine in večne ambicije po novi vlogi v političnem gledališču.

In tako danes, ko kot nekdanji predsednik ne vidite genocida, vidite pa novo priložnost za politični angažma, ta trobenta ne kliče k zavesti. Kliče k pozabi.

---