Socialna država je ali je ni!

Do januarske uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi (DO) bo okrog 1,7 milijona državljanov obveščenih, da so do nje upravičeni. Posredno bodo vse generacije ustvarjalcev dohodka izvedele, da bodo DO plačevale. Gre torej, kot pri invalidsko pokojninskem zavarovanju, za solidarno medgeneracijsko pogodbo. Zanjo pogoji na naših tleh po drugi svetovni vojni še niso bili slabši, kot so sedaj. Ne le zaradi vsesplošne krize, pač pa zaradi davno zanemarjenih problemov mladih, starih in večine vmes. Gre za primanjkljaje, ki jih poglablja peščica Sloveniji vladajočih hlastajočih kapitalistov.

Leta že poslušamo o preobremenjenosti, nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva in nepredvidljivosti davčnega okolja. Samo slednjemu gre pritrditi. Med tarnanji spremljamo iz leta v leto višje dobičke, ki kot dividende ponikajo v žepe lastnikov. Ki so to postali po izžetju malih solastnikov, s prodajami poceni kupljenih delnic tujcem ali preko bolj zavitih, pogosto korupcijskih, poti.

Vsem pomoči potrebnim in svojcem ostane le upanje, da se bodo vladajoči kapitalisti z nasprotovanjem financiranju DO utrudili. Tako kot so se z večnim kričanjem o propadu gospodarstva ob dvigih minimalnih plač, medtem ko je to dosegalo rekordne rasti.

Zakon o DO od predhodnega boljšega in več deset prejšnjih različic loči uzakonjeno financiranje. Prispevek bodo plačevali vsi, ki ustvarjajo ali prejemajo kakršen koli dohodek. Oziroma naj bi ga plačevali. Odgovor na vprašanje, kdo bo sredi leta 2025, ko naj bi ga uvedli, politično navidezno vladal in se ponižno klanjal dejansko vladajočim, leži med oblaki.

Ker kapitalisti niso dosegli še nekaj desetletnega podaljška negotovosti financiranja sistema DO, jih pravkar spet poslušamo, kako ne pristajajo na dvoodstotni dvig davka na dobiček za odpravo posledic poplav. Ne zanikamo, da je navidezna, razmajana vlada Roberta Goloba v obnovo uvrstila marsikaj, kar vanjo ne sodi in zato v zakonu nima kaj iskati. Še manj zanikamo dejstvo, da živimo večplastno globalno in domačo krizo, ki se bo poglabljala. Tistih, ki so v najgloblji krizi in izgubah, davek na dobiček ne zadeva. Od ustvarjalcev rekordnih dobičkov pa še nismo slišali priznanja, da prek vsemogočih olajšav (hvala bogu tudi za naložbe) in popustov še nikoli niso plačali doslej med državami EU in OECD podpovprečnega 19-odstotnega davka. Plačujejo nekaj krepkih odstotkov manj.

Odgovor na vprašanje, zakaj vladajoči kapitalisti leta dolgo mirno lažejo, da je slovensko gospodarstvo najbolj obremenjeno na svetu, morda leži v pomanjkljivem znanju ali vsaj apatičnosti podcenjenih državljanov. Zaposleni so res najbolj obremenjeni. Kapital oziroma zasebno premoženje, ki ga z njim ustvarijo, pa sta med najmanj obremenjenimi na svetu. Pa smo minuli teden prek različnih televizijskih kanalov spet poslušali jadikovanje mega podjetnika in predsednika njihovega kluba, enega od nič manj kot 15 delodajalcih organizacij Joca Pečečnika. Čeprav kleni mož dobršen del davkov plačuje v tako rekoč oazni Nizozemski, je tarnal prav o davkih.

Razložil je, da 10.000 evrov neto plače v Sloveniji bremeni 26.000 evrov prispevkov, na Hrvaškem pa le 17.000 evrov. To je res, a je bogataš pozabil pristaviti, da tako plačo v Sloveniji dobiva 0,3 odstotka ali dobrih 5000 med 1,5 milijona ustvarjalcev dohodka. Zaradi tretje najvišje obdavčitve prgišča visoko plačanih Slovenčkov v Evropi je vladajočim najbolj ponižna bivša vlada SDS ta davek znižala, a ga je tokratna vrnila na 50-odstotno stopnjo. Ker je pač z deset tisočaki mesečno mogoče preživeti in nekaj malega solidarnosti ni nikoli odveč. Na Hrvaškem je obdavčitev najbogatejših nižja, a cilj Slovenije so jedrne države Evrope. Vsaj smerokaz naj kaže proti Avstriji, ki ima višje davke kot Slovenija, a enega najboljših sistemov povezanih socialnih stebrov - od stanovanjskega do dolgotrajne oskrbe.

Vladajoča kapitalska peščica še ni odkrito naznanila, da si želi minimuma socialnih pravic, kot jih imajo na Hrvaškem ali v večini bivših socialističnih držav. Za odpravo nesporno drage socialne države bodo morali spremeniti ustavo.

Socialna država je ali pa je ni. Vmesne poti s pol socialno Slovenijo ni. Verjamemo, da bi minister Simon Maljevac vsem in na vseh socialnih področjih klatil zvezde z neba. Verjamemo, da je v sedanjih neperspektivnih razmerah vladajočega kapitala branik socialne države. Ob zakonu o DO pa je postalo jasno, da se v svojih 43 letih še ni soočil s trdo realnostjo. Neuresničljivosti nujnega zakona o DO v slovenskih razmerah ne razume.

Vsem pomoči potrebnim in svojcem ostane le upanje, da se bodo vladajoči kapitalisti z nasprotovanjem financiranju DO utrudili. Tako kot so se z večnim kričanjem o propadu gospodarstva ob dvigih minimalnih plač, medtem ko je to dosegalo rekordne rasti.