Slovenska oblikovalska nota Petre Gruden na velikih platnih

Ustvarjanje je bilo vedno del njenega življenja, srečanje s šivalnim strojem pa je začrtalo njeno karierno pot. Petra Gruden je modistka. Poklicno se ukvarja z izdelovanjem klobukov in pokrival, predvsem za projekte največjih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta in tako slovensko oblikovalsko noto že leta s pridom vnaša na velika platna in televizijske ekrane.

“Na Krasu sem doma”

“Odraščala sem v Samatorci, to je majhna vas na tržaškem Krasu, blizu Zgonika. Osnovno šolo sem obiskovala v Saležu in Zgoniku, srednjo pa na Proseku. Nato sem izbrala pedagoški licej A. M. Slomšek v Trstu, potem pa sem se preselila v Rim in tam zaključila študij modnega oblikovanja na Univerzi La Sapienza,” oriše svoj izobraževalni proces. Rim je kmalu postal njen drugi dom, čeprav njen oče Srečko ni bil najbolj zadovoljen z izbiro študija v večnem mestu. “On bi si želel, da bi študirala v Ljubljani,” se nasmehne.

Prizor iz televizijske serije Those about to die

Foto: Arhiv Petre Gruden

“Po liceju sem se preselila v Rim, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled. Komaj sem čakala, da se preselim v večje mesto. Na Krasu sem doma, a mi je bilo naše okolje vedno malce preveč tesno. Tako sem se, tudi malo po naključju, odločila za Rim. Tedaj sem bila še precej mlada in se najverjetneje nisem dobro zavedala, v kaj se spuščam. Doživela sem tudi manjši kulturni šok,” nam zaupa. “Mama Jadrana me je najbolj spodbujala in mi bila v oporo, ko sem se preselila v Rim. V to mesto se je zagledala prav tako kot jaz.”

Petra Gruden svoj talent za oblikovanje oblačil in pokrival že skoraj dve desetletji nadgrajuje v Rimu.

Foto: Arhiv Petre Gruden

Zaljubljena v pokrivala

Tam je študirala in živela 13 let zaporedoma, najbolj pa je hvaležna za izkušnje, ki jih je sedem let nabirala v enem od največjih italijanskih krojaških ateljejev Tirelli Costumi. Po študiju je potrkala na njihova vrata in vprašala, ali morda potrebujejo pripravnico. Takoj so jo sprejeli. “Tirelli Costumi je znamenit rimski atelje, delavnica kostumov, specializirana za gledališče, opero, film in podobne odrske umetnosti. Izdelujejo zgodovinske kostume, zbirajo jih in imajo ogromno arhivov, vključno z več kot 15.000 avtentičnimi oblačili iz obdobja od leta 1750 do 1980. To je bil zame raj,” prizna 38-letna Petra. “Imajo tudi veliko skladišče v mestecu Formello blizu Rima, kjer hranijo kostume in arhive. Tam se lahko dobesedno izgubiš v najrazličnejših kreacijah. Jaz sem se zaljubila v pokrivala, jih odkrivala skozi zgodovino in delo. Največ sem se naučila z delom in se specializirala samo za pokrivala.”

Pred leti je sodelovala kot modistka na Fete de Vigneron, to je praznovanje v mestecu v Švici.

Foto: Arhiv Petre Gruden

Z možem Massimom, ki je tonski mojster, zaradi dela veliko potujeta, zato zelo rada svoje baterije polnita v hiši na podeželju v Lombardiji, Rim pa ostaja središče njenega dela. Tam najbolj pogreša Jadransko morje in naravo ter seveda družino, zato se poleti in za božič najraje vrača na domači Kras, kjer se druži tudi z bratom Aleksandrom, nečakinjo Sofio ...

(Ne)filmsko v
filmskem zaodrju

“Vse filmske produkcije, bodisi italijanske ali ameriške, ki snemajo v Italiji, s pripravami na delo začnejo v Rimu. Trenutno potekajo avdicije za statiste v filmu Hudičevka v Pradi 2 in imamo veliko dela. Tu sodelujem kot asistentka kostumografije.” V svoje naglavne kreacije je odela tudi igralce v drugi sezoni serije Beli lotos, v seriji Those about to die, pa v filmu Gospod in Gospa Smith, v seriji I Briganti, v operi Andre Chenier, letos pa se je poizkusila v vlogi garderoberke historičnih oblačil za statiste v filmu Odiseja.

Prizor iz televizijske serije I briganti

Foto: Arhiv Petre Gruden

“To je najnovejši film režiserja Christopherja Nolana. Spomladi smo en teden snemali v Grčiji, mesec in pol pa na Siciliji. Bilo je zelo lepo, a seveda tudi naporno,” prizna Petra. Četudi se njeno delo in življenje bereta kot sanjska, pa je delo v zaodrju takšnih velikih produkcij po večini zelo naporno in nič kaj filmsko. “Ko moraš stilsko urediti na stotine statistov, se naše delo lahko razvleče tudi na skupno 17 ur na dan,” ilustrira. “Sicer pa snemanje tovrstnih filmov poteka na zelo visokem nivoju, pri tem sodeluje ogromno število ljudi. Ko sem sodelovala pri televizijski seriji Those about to die, nas je bilo samo v našem oddelku za kostume angažiranih kar 65 ljudi. Spoznaš lahko veliko zanimivih oseb in se vsakič naučiš novih tehnik. Mislim, da je to najlepša plat tega poklica.”

Nedavno je sodelovala tudi pri snemanju filma The Dog Stars režiserja Ridleya Scotta. “Zadnja leta veliko delam z Američani, ki snemajo v Italiji, pa tudi z italijanskimi produkcijami. To je odvisno od leta do leta, naš poklic ni stabilen,” še doda.

Navdihuje jo narava

Ko dela kot modistka/klobučarka ali dekoraterka, delo vedno poteka v skupini, to pomeni da jo k sodelovanju pokličejo kostumografi. Ti si kostume izmislijo in imajo, skupaj z asistenti, zadnjo besedo pri končni izbiri oblačil za igralce. “Pripravijo 'mood board', slikovne raziskave ali narišejo, kar si želijo, jaz pa (mnogokrat v skupini) jim pripravim prototipe in ustvarim pokrivala, ki jih od nas zahtevajo. Ta je najzanimivejša faza, ker sem precej prosta pri ustvarjanju, včasih pa ni lahko razumeti, kaj si želijo,” prizna. Glede izbire materialov se nagiba k naravnim, kot je volna, rada izdeluje tudi slamnike. “Veliko je odvisno od zgodovinskega obdobja, ki ga film prikazuje.”

V svoje naglavne kreacije je odela tudi igralce v operi Andrea Chenier.

Foto: Rolando Paolo Guerzoni

Navdih za svoja pokrivala najde predvsem v naravi. “Pred nekaj leti sem sodelovala kot modistka na Fete de Vigneron, to je praznovanje v mestecu v Švici. S skupino oblikovalcev smo ustvarili na stotine klobukov v obliki žuželk in to je privedlo do tega, da sem pripravila obsežno raziskavo o žuželkah. Doma sem imela na stotine slik metuljev, hroščev ... Iskala sem jih na internetu in to je trajalo kar nekaj mesecev,” se spominja.

Najbolj pri srcu
ji je slovenščina

Ko beseda znova nanese na rodno deželo, pove, da mora v Rimu vedno na dolgo in široko razlagati, od kod prihaja in katere narodnosti je, saj tam nihče ne ve, da Slovenci živijo tudi v Italiji.

“Slovenščina je zame družinski jezik, jezik, s katerim sem odraščala in mi je najbolj pri srcu. S starši in prijateljicami iz mlajših let govorim slovensko. Poklicno pa sem se razvijala v italijanskem ambientu, zato je italijanščina sedaj moj osrednji jezik skupaj z angleščino. S starši se slišimo skoraj vsak dan in z njimi seveda govorim v slovenščini, pa tudi s prijateljicami iz otroštva. Ko sem doma v Samatorci, mi oče vedno pripravi nekaj romanov, tako da berem tudi v našem jeziku. Zadnjo knjigo, ki mi jo je kupil, je Kavarna Italija filozofa Jerneja Ščeka. Komaj čakam, da jo preberem sedaj na dopustu na Sardiniji,” pa izrazi svojo naklonjenost do slovenskega jezika, naroda in kulture. “Všeč mi je potovati, se srečevati s prijatelji, plesati in nasploh uživati življenje. Pri delu sem natančna, resna (včasih preveč) in stroga,” se zasmeje ob koncu pogovora, za svojo domovino umetnosti pa izbere Japonsko. “Ljubim japonski design, kot na primer Issey Miyake, pa tudi tradicionalne obleke, saj skrivajo v njih veliko skritih pomenov in so po mojem mnenju najbolj elegantna oblačila na svetu.” •