“Slovenska himna je edina med himnami, ki opeva vrednote miru, strpnost in sodelovanje med narodi”

Kresovi, ki jih prižgemo na predvečer 1. maja, so simbol delavskega boja. Od leta 1890 praznik dela praznujejo po vsem svetu, marsikje še vedno neuradno. V Sloveniji je postal uradni praznik po drugi svetovni vojni. Pihalni orkestri na praznični dan izvajajo zgodnje jutranje budnice. Sicer pa ima pomladansko prižiganje ognja poganske korenine. Povezani so s čaščenjem sonca in začetkom pomladi.

“Glasba je zavezana notranjemu svetu, svojevrstni introspekciji. Resnično pa obstaja šele v povezavi z ljudmi, z okoljem, z družbenimi dogajanji in silnicami umetniških tokov …” (V. Brvar)

Primorska je bila narodnostna in kulturna bariera Slovencev proti tujim vplivom v času nacionalnega osveščanja. Borba za obstanek je prinesla dodatno vitalnost na vseh področjih. Tudi glasbenem. Za umestitev kulturnega, umetniškega ustvarjanja ostaja odprto vprašanje o zemljepisnem obsegu področja Primorske. To nikakor niso politične meje, ki so jih zarisali različni pogajalci in so usodno ločile Trst, Gorico in Benečijo od preostale Primorske!

Muzikologi so že zgodaj ugotovili, da sta partizanska pesem in glasba v primerjavi z glasbo drugih evropskih osvobodilnih gibanj v drugi svetovni vojni po obsegu največji!

V partizanih je bilo 50 skladateljev

V letih 1941-45 je skoraj 50 slovenskih skladateljev partizanov ustvarilo približno 300 zborovskih skladb, 80 samospevov, 1000 instrumentalnih in drugih skladb. Preprosta besedila so dobila muzikalni pomen v množičnih izvedbah. Prevladoval je utilitaristični kriterij. “Angažirana glasba, ki je nastajala na Slovenskem med drugo svetovno vojno in takoj po njej, je bila več kot pesem. Bila je sporočilo zgodovinskega trenutka,” je pred petdesetimi leti pisal skladatelj in glasbeni kritik Pavel Mihelčič. Glasba ni bila sama sebi namen, bila je angažirana glasba.

Politična razmejitev Primorcev med Jugoslavijo in Italijo ni mogla zabrisati skupnega kulturnega utripa. Slovenci smo tostran in onstran meje še naprej oblikovali enovito kulturno celoto. V političnem, kulturnem, gospodarskem razvoju smo bili, smo in bomo ostali povezani.

V času vojn ima zborovska glasba največjo izpovedno moč. Primarna pobuda za nastanek uporniških pesmi sta bojna odločnost in pogum. Številna pevska društva so bila nosilec narodnega prebujenja. Razgibano pevsko življenje vpliva na nacionalno osveščenost, na vednost, kdo smo. Šele po vojni se ji pridruži tudi umetniška komponenta. Tako je bilo tudi pri nas. Šele po drugi svetovni vojni smo pričeli beležiti uspehe v razvoju lastne nacionalne zborovske dejavnosti. V času okupacije je kulturna in tako tudi glasbena ustvarjalnost potekala izključno v skladu z načeli Osvobodilne fronte.

Čeprav je bila Primorska v zgodovini pogosto delno ali pa povsem politično ločena od preostalih slovenskih pokrajin, je danes ni mogoče obravnavati kot ločenega kulturnega področja. Povezanost Slovenije ostaja. Muzikologi so že zgodaj ugotovili, da sta partizanska pesem in glasba v primerjavi z glasbo drugih evropskih osvobodilnih gibanj v drugi svetovni vojni po obsegu največji!

Grb, zastav in himna so državi simboli

Poleg grba in zastave je tudi himna državni simbol. Sedma kitica Zdravljice Franceta Prešerna, ki je leta 1844 v prvi različici nastala po navdihu najbolj znanega gesla francoske revolucije “liberte, egalite, fraternite”, je postala naša himna. Pesem poudarja povezanost in prijateljstvo med narodi. Je napitnica, ki združuje narodno idejo z mednarodnostjo. Zavrača vojne in prepire. V družbi evropskih himn izstopa v pozitivnem pogledu. Premalo se zavedamo, da je slovenska himna edina med himnami, ki opeva vrednote miru, strpnosti in sodelovanja med narodi. Leta 1905 jo je uglasbil Primorec Stanko Premrl. Slovenska himna je postala 27. septembra 1989, Evropska unija pa je Zdravljico pred petimi leti razglasila za pomembno kulturno dediščino z dodelitvijo znaka evropske dediščine. Slovenski zgodovinar Božo Repe je zapisal, da postaja v današnjem kriznem času slovenska Zdravljica ponovno aktualna, saj je humanizem v svetu na veliki preizkušnji.

Tudi Evropa ima svojo himno. Svet Evrope je leta 1972 razglasil Odo radosti za svojo himno. Za himno Evropske unije pa so jo uradno razglasili leta 1985. Evropska himna, v najširšem pomenu besede, temelji na deveti simfoniji skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki je nastala leta 1823.

Danes znamo vsi Slovenci zapeti slovensko himno. Vsi Primorci pa znamo zapeti tudi primorsko himno: Vstajenje Primorske, ki je v javnosti bolj znana kot Vstala Primorska..

Vstajenje Primorske

“Nekdaj z bolestjo smo v sebe zaprli svoje ponižanje, svoje gorje, krik maščevanja na ustih zatrli, ga zakopali globoko v srce…

Vstala Primorska si v novo življenje, z dvignjeno glavo korakaj v nov čas! V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju našla si končno svoj pravi obraz.”

Avtor besedila je Lev Svetek - Zorin. Uglasbil in priredil jo je Rado Simoniti leta 1968 za proslavo 25. obletnice primorske vstaje ob padcu fašizma jeseni 1943. Za refren je uporabil melodijo skladbe Bazovica skladatelja Frana Edvarda Venturinija. Poznavalci zatrjujejo da je to storil zato, da bi pesmi povezal tudi na simbolni ravni.

Zgovorno je razmišljanje Draga Misleja - Mefa, ki je bilo pred tremi leti objavljeno v Primorskih novicah: “Na več načinov razmišljam o Primorski. Zame še zdaleč ni geografski pojem ali zgodovinsko dejstvo, niti ni politična opredelitev … Primorskost je eno od čutil, ki ga medicina in psihologija še nista čisto opredelili … Primorskost je nekaj posebnega …”

Vsaka umetnost, tudi glasbena, je bila in bo za vedno ostala ogledalo družbe. Vsaka umetnost je temelj skupnosti in identiteta vsakega naroda. Ne pozabimo, da smo Slovenci s Trubarjevim Katekizmom dobili prve napeve s slovenskim besedilom že leta 1551!

Umetniški dosežki med drugo svetovni vojni in nekaj časa tudi po njej niso bili na prvem mestu. Literarna, glasbena, likovna in druge umetnosti so delovale v posebnih razmerah. Zato je opravičljivo tudi dejstvo, da je glasbena umetnost med vojno in tudi po njej doživela zaostanek. Že nekaj desetletij pa se lahko postavljamo z dejstvom, da smo se spet povzpeli na krila sodobnih usmeritev.

Čas ima v glasbi drugačno barvo. Tudi po izzvenu zadnjega tona še vedno živi in žari v nas. Še leta, še desetletja, še stoletja … “Življenje zunaj glasbe pa je žalostno,” je zapisal slovenski violinist Dejan Bravničar.

---